##IMAGE-3046215##

Lojze Jože Žabkar pesnik in moj stric je bil,
ki se na Dolenjskem, na sončni Raki rodil.

Oj, tam doma, med zelenimi dolenjskimi griči,
kjer cviček zori, žito šumi in žvrgolijo ptiči.

Je ljubil domači kraj - rojstno vasico Mikote:

»Naš dom je sam na Raki, pred pragom trava rase …«

Zelo ponosen je bil na svojo mamo, v Innsbrucku pisal ji:
»… nekje za daljnimi gorami, toplo je pri srcu moji mami …«

Ej, kako rad je imel Metliko, Črnomelj, Semič, Rodine …
ob jubileju župnije vabil je: » Pridi, popotnik, sem čez Gorjance …«

Živel, delal in molil je za vse ljudi, skrbeli so ga vsi,
v Izpovedih zapisal zgodbe med vojno, za spomin in opomin.Med okupacijo je zapel: “Uprli se bomo /…/ Tujec nam zemlje gazil ne bo.”

A, lepo mu je bilo pri bratu Janezu v zidanici na Doblički gori:

»Del Janez je, natočil vina, iz fajfice se dvignil je oblaček dima ...«

Bela krajina z belimi brezami je tudi mene osvojila,
Ko sem pri stricu v Črnomlju eno lepo leto živela.

Ko je odšel iz Črnomlja: » …Odhajal sem brez čaše vina.
V slovo nihče mi roke ni podal. Ostala grenka kaplja je spomina ...«

A, v Kropi »Že upokojen je na upognjena ramena naložil
delavce iz Uka in Plamena, otroke nebogljene, može in žene ...«

Rada sem mu to pesem napisala, saj bil je moj navdih za nov stih,

vesela, da se je danes trajno v Črnomlju obudil njegov spomin.

                                                                        Marica Androjna, roj. Žabkar

V pesmi – akrostihu sem uporabila verze iz njegovih knjig:
Brevir moj v travi: Naš dom je sam na Raki.
Izpovedi: Moji materi, Črnomelj nad Lahinjo, Ob suši, Prvi maj 1941 in Slovo od Črnomlja.