Janez Vitkovič, pekovski mojster, revolucionar, publicist
Rojen 22. julija 1912 v Podklancu (pri Vinici), umrl 28. maja 1992 v Črnomlju

Na majhnem gruntu pri Čurinih, kot se je po domače reklo Vitkovičevim v Podklancu, se je očetu Nikolaju in materi Ani (rojena Brozovič) rodilo deset otrok. Med njimi tudi Janez, ki je v času osnovne šole - kot vsi fantje - pasel živino in pomagal na kmetiji. Čeprav je šel oče na delo v Ameriko, se je družina nenehno spopadala z revščino, ko pa je v »obljubljeni« deželi leta 1932 tudi umrl, je bilo še težje.

Že pred tem - leta 1927, je Janez odšel v Karlovec in postal pekovski vajenec pri Zlatariću, po treh letih pa pekovski pomočnik. A ne za dolgo, saj je zaradi sodelovanja v stavki še isto leto izgubil službo.

Po vrnitvi domov se je zaposlil na Vinici pri peku Benkšetu, odslužil vojaščino in se preselil v Črnomelj, kjer je delal pri peku Leitgebu, v Novem mestu pri mojstru Murnu pa 1938 opravil pekovski mojstrski izpit. Leta 1939 je imel lastno pekarno na Vinici, ki pa je po kapitulaciji Jugoslavije prenehala delovati.

Vseskozi je bil vpet v revolucionarno delovanje (leta 1940 postal član Komunistične partije), po okupaciji pa odporniško gibanje. Maja 1942 je organiziral skupino fantov iz viniške in adlešiške občine in odšel z njimi v partizane (med njimi tudi Alojz Kajin, ki pozneje kot poveljnik ljubljanske brigade prvi vkoraka v osvobojeno Ljubljano, upokojen kot general). V partizanih je Janez deloval na različnih vojaških in političnih nivojih: bil je komisar čete, pa član Okrožnega komiteja za Belo krajino in sodeloval tudi kot delegat na Zboru odposlancev v Kočevju. Po roški ofenzivi je večinoma deloval na političnem področju.

Po osvoboditvi je opravljal različne funkcije: vzpostavil pekarno v Črnomlju, bil njen upravnik do leta 1948, nato referent za gostinstvo in turizem Okraja Črnomelj, potem je delal na Trgovski in gostinski zbornici Črnomelj, nato leta 1956 zopet postane upravnik Pekarne Črnomelj in to delo opravlja do 31. decembra 1964, ko se je upokojil.

Vseskozi se je ukvarjal z raziskovanjem zgodovine, posebno vojnega in revolucionarnega obdobja, ter o tem napisal številne članke za različne časopise in revije in tudi knjige. Med drugim: »Bela krajina skozi viharje k svobodi«. Posebno poznan je bil po svojim prizadevanju promocije in obeleževanja dogodkov »Viniške republike«.

Veliko zaslug pa ima tudi za razvoj nogometa v Beli krajini in amaterski klub je bil v tistem obdobju zelo uspešen.

S soprogo Marijo (Bončina-Nečimr) sta vzgojila tri otroke: Sabino, Marjana in poznano kulturno delavko in publicistko Ksenijo (Khalil).