D. S.

»Ekološko kmetovanje je način trajnostnega kmetovanja, ki upošteva kmetijo kot celosten, enovit sistem, v smislu tla-rastline-živali-človek. Odločitev za ekološko kmetovanje mora biti dobro premišljena, saj kmetovanje na ekološki način zahteva veliko znanja, inovativnosti, drznosti in poguma. Pravilo ekološkega kmetovanja je ‘manj je več’. Okoljska ozaveščenost in pozitivna miselnost pa sta ključ do uspeha,« je med drugim zapisano na spletni strani Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije (ZDEKS), ki združuje šest združenj oziroma društev z različnih koncev Slovenije.

Misel »manj je več« poudarja tudi predsednica Združenja za ekološko kmetovanje Dolenjske, Posavja in Bele krajine, Marija Marinček. »Ekološki pridelki vsebujejo mnogo več snovi, ki jih telo potrebuje. Zato za en obrok potrebujemo manj ekološke hrane kot pa konvencionalne, da se nasitimo,« pravi Marinček, ki je kot dolgoletna predsednica ZDEKS vrsto let povezovala ekološke kmete in si prizadevala za priznanje vloge ekoloških kmetov v prehranski verigi.

Četrt stoletja ekološkega kmetovanja

V Sloveniji se je ekološko kmetovanje uradno začelo pred dobrimi 25 leti. Kot se spominja sogovornica, so prvi kontrolorji za ekološko pridelavo že leta 1998 k nam prihajali iz Avstrije, kmalu zatem smo dobili tudi prve slovenske kontrolorje.

Po zadnjih podatkih (iz leta 2023) je v Sloveniji 3.864 ekoloških kmetij, kar je 7,6 odstotka vseh slovenskih kmetij. Okoli 80 odstotkov vseh ekoloških kmetij je v hribovskih področjih, kjer prevladuje živinoreja. Nekaj več kot 54.600 hektarjev ali 12 odstotkov vseh kmetijskih površin je v ekološki obdelavi. Dolgoročni cilj zveze je 10 odstotkov ekoloških kmetij in 18 odstotkov ekoloških kmetijskih površin. V ZDEKS, ki se je po razpustitvi prejšnje zveze na novo organiziral v letu 2017, je vključenih okoli 500 članov.

»Končno smo spet prišli na število kmetijskih gospodarstev, vključenih v ekološko certificiranje, iz leta 2019. A ko je država leta 2014 znižala subvencije za eko travinje za več kot polovico, z 230 na 120 evrov na hektar, jih je 300 izstopilo iz ekološkega kmetovanja, nato z novim programskim obdobjem spet okoli 300. Dejstvo je, da če ni stalne podpore, tudi napredka v ekološkem kmetijstvu ni.«

Pogrešajo več pomoči svetovalcev

Stanovitne podpore pa ob tako hitri menjavi ministrov niti ne more biti, pravi. V osmih letih, odkar deluje novi ZDEKS, se je zamenjalo pet ministrov za kmetijstvo, vsak s svojo vizijo, ki je »povozila« prejšnjo. »Nobeden od dosedanjih ministrov ekološkim kmetom ni bil zelo naklonjen. Veliko se pogovarjamo z ministrstvom, dajemo predloge, pobude, se udeležujemo sestankov. A žal še vedno nismo slišani, kot bi morali biti. Sicer so na ministrstvu lani jeseni zaposlili dva nova sodelavca za ekološko kmetovanje, a kakega konkretnega učinka še ni,« pravi Marija Marinček.

Eko kmetje, ki delajo po strogih evropskih standardih in uredbah, pogrešajo tudi večjo pomoč kmetijskih svetovalcev. Doslej sta bila izključno ekološkim kmetom na voljo le dva svetovalca, preostali so bili konvencionalni in ekološki. »To pa ne gre. Tudi svetovalec mora imeti mejo, kaj je ekološko in kaj konvencionalno. Tako pa imamo, po 25 letih ekološkega kmetovanja v Sloveniji, še vedno primere, ko svetovalec kmetu reče: ‘To ni zate.’ Hvala bogu je teh primerov vedno manj, a to se vendarle ne bi smelo dogajati. Kmeta moramo motivirati z dobrimi primeri, mu pomagati, da se preusmeri. In ko se preusmeri, mora imeti ves čas podporo svetovalca, tudi pri trženju.«

Kot dodaja sogovornica, naj bi bilo po načrtih ministrstva v prihodnje ekološkim kmetom po Sloveniji na kmetijsko-gozdarskih zavodih na voljo dvajset svetovalcev, specializiranih izključno za ekološko kmetovanje.

Zgrešeni sistem v javnih zavodih

Ob tem opozarja tudi na neurejene razmere glede prehrane v javnih zavodih, kot so šole, vrtci, domovi za ostarele. Zakonodaja jim nalaga, da mora biti delež ekoloških živil v prehrani 15-odstoten, kar pa je po mnenju Marije Marinček bistveno premalo in predvsem zgrešeno. »Kadar dajo šole na jedilnik denimo golaž, je lahko meso ekološko, morda tudi čebula, ne pa tudi paradižnik in druge sestavine. To potem ni več eko golaž. Ali pa eko marmelada na navadnem belem kruhu. S tem razvrednotijo ekološke surovine. Sistem bi moral določati, da je teh 15 odstotkov ekoloških obrokov, ne pa živil,« dodaja.

Cena ekološke hrane je sicer od 10 do 30 odstotkov višja od konvencionalne. A čeprav je v zavodih glavna usmeritev nizka cena, so ponekod v Sloveniji že primeri dobre prakse, dodaja. »V OŠ Vojnik so izračunali, da za en obrok potrebujejo manj ekoloških živil v primerjavi s konvencionalnimi, ker eko hrana hitreje nasiti. Tudi odpadka pri ekoloških živilih je manj. Strošek tako sploh ni toliko večji.«

Zmeda z državnimi programi

Tudi splošna javnost po besedah Marije Marinček ekološkim kmetom (še) ni najbolj naklonjena. Dodatno zmedo ustvarjajo tudi državni programi, kot je Izbrana kakovost in podobni. »Izbrana kakovost – Slovenija pomeni bolj ali manj le to, da je, če vzamemo za primer meso, žival rojena, vzrejena in zaklana v Sloveniji, ob tem je še nekaj drugih pogojev, denimo okolju prijazna pridelava, dobrobit živali in podobno. Toda to še ne pomeni, da je meso ekološko. Žal daje ministrstvo za kmetijstvo za promocijo ekološke hrane nekajkrat manj denarja kot za druge programe.«

Ekološkega mesa je po njenih besedah v Sloveniji dovolj. A težava tiči v klavnicah, pravi. »Večina klavnic tega mesa ne odkupuje po ‘ekološki’ ceni, zato ga velik delež konča na policah kot konvencionalno meso.«