arhiv Kmetijski zavod Novo mesto

Trenutno so najbolj prizadete kmetije na novogoriškem in ilirskobistriškem območju, predvsem drobnica, nekoliko manj pa na ljubljanskem, kranjskem in novomeškem območju. Po besedah Andreja Kastelica, vodje oddelka za živinorejo na Kmetijsko gozdarskem zavodu (KGZ) Novo mesto, je na območju Dolenjske, Bele krajine in Posavja zagotovo več kot 30 kmetij, kjer so podani utemeljeni sumi na bolezen, niso pa še vsi potrjeni.

Pri drobnici težji znaki bolezni

Simptomi bolezni, ki so pri ovcah izrazitejši (govedo včasih niti nima izrazitih znakov), so povišana telesna temperatura, sluznični izcedek iz nosu in oči, otekanje jezika, rdečina okrog nosu, gobca in vek, modrikasto obarvan jezik, razjede v ustni votlini, povečana slinavost, težave pri hoji, otekanje nog in sklepov, zmanjšan apetit, hujšanje, težave z dihanjem, upad mlečne proizvodnje, splavi.

Posledice so lahko izguba prireje, povečana smrtnost in abortusi, zmanjšana plodnost, zmanjšane količine mleka in mesa. Gospodarska škoda je torej lahko velika.

»Čeprav bolezen ne ogroža ljudi, je pomembno, da ob pojavu sumljivih znakov rejci ukrepate hitro in učinkovito. Preprečevanje preko cepljenja in zmanjševanje stika z mušicami sta trenutno najbolj učinkovita načina za obvladovanje bolezni,« so zapisali na spletni strani KGZ Novo mesto.

D. S.

Virus za človeka ni nevaren

Med živalmi se neposredno ne prenaša, pač pa so glavni prenašalci krvosese mušice iz rodu Culicoides. Največja aktivnost mušic, ki živijo tudi do enega leta, je v toplejših mesecih (pozno spomladi do zgodnje jeseni), v zimskih mesecih pa se lahko virus ohrani v nekaterih vrstah mušic ali okuženih gostiteljih. Pri temperaturah pod 10 stopinj ali nad 35 stopinj se aktivnost mušic zmanjša.

Bolezen modrikastega jezika je na ravni EU umeščena med bolezni kategorije C, kar pomeni, da države niso dolžne izvajati programov izkoreninjenja bolezni. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) in Veterinarska zbornica Slovenije sta oktobra lani rejce pozvale k previdnosti pri nakupu goveda in drobnice iz drugih držav EU. Premiki okuženih živali so namreč najpogostejši način vnosa bolezni na nova območja. Hkrati na KGZS poudarjajo, da je zaradi ukrepov države in zavednosti rejcev v Sloveniji pridelana hrana varna in kakovostna.

Večina okuženih živali preboli bolezen

Specifičnega zdravila za bolezen modrikastega jezika ni, zato je zdravljenje simptomatsko, v večini primerov gre za preprečevanje sekundarnih bakterijskih okužb z antibiotiki. Večina okuženih živali ob ustrezni oskrbi preboli bolezen. Smrtnost zaradi bolezni je pri govedu po doslej znanih podatkih 2 do 5 odstotna, pri drobnici pa še nekoliko višja, pravi Kastelic.

arhiv Lokalno.si

Kot pojasnjuje, je bila bolezen pred petimi leti, ko se je pojavila tudi pri nas, v kategoriji A, kar od države terja aktivno ukvarjanje z boleznijo in nadzor. Država je takrat odredila obvezno cepljenje za govedo in ovce, s tem je pridobila status države, proste te bolezni.

Tako je preprečila širjenje bolezni, omogočila prost promet z govedom in s tem zmanjšala oziroma preprečila gospodarsko škodo na kmetijah. Ker so evropske države s cepljenji bolezen zajezile, jo je EU nato prestavila v kategorijo C. Države, tudi Slovenija, se torej niso bile več dolžne aktivno ukvarjati z boleznijo.

»Kmetje si seveda želimo zdrave živali. Po drugi strani pa je cepljenje domnevno povzročilo izvrge oziroma abortuse. Domnevno pravim zato, ker rejci trdijo, da so se dogajali, niso pa bili zabeleženi v nobeni dokumentaciji,« pravi Kastelic. Zato smo kot država po njegovih besedah pred veliko dilemo, ali cepljenje urediti zakonsko (posamezna država se lahko za to odloči, četudi je bolezen v kategoriji C) ali pa odločitev prepustiti rejcem samim.

Dva milimetra velika mušica, ki prenaša, je v našem okolju naravno prisotna že od nekdaj, pojasnjuje Kastelic. »A če bolezni ni, je tudi ne more prenašati. In če je precepljenost dovolj velika - biti mora vsaj 70-odstotna, se bolezen ne širi več.«

Cepivo na voljo predvidoma konec avgusta

Na domači kmetiji ima Andrej Kastelic trenutno deset krav in sedem telic. Takoj, ko se je februarja bolezen pri nas spet pojavila, je preko veterinarske postaje naročil cepivo za seva 3 in 4, ob pojavu seva 8 pa je naročil cepivo še za ta sev. »Cepivo naj bi bilo kombinirano proti sevoma 4 in 8. Predvidoma naj bi bilo na voljo konec avgusta. Sledi ureditev dokumentacije in pričakujem, da bi lahko v prvem tednu septembra že lahko cepili živali. Ker pa vendarle obstaja možnost abortusov, bomo presodili, ali bomo cepili vse živali v hlevu ali pa bomo breje telice morda izpustili.«

Pri ovcah zadostuje eno cepljenje, pri govedu pa cepivo polno deluje šele 21. dan po drugem cepljenju, med prvim in drugim je štiri tedne zamika. »Menim, da bi morala biti že po prvem cepljenju vzpostavljena vsaj delna imunost živali,« pravi Kastelic.

arhiv DL; D.S.

Drobna krvosesa mušica zmore leteti le okoli sto metrov, lahko pa jo veter prenese tudi 200 km daleč. Tudi visokih temperatur ne mara, zato sploh v vročih dneh večinoma leta zvečer, ponoči in zgodaj zjutraj. Če kmet to ve, lahko marsikaj stori za preventivo, dodaja Kastelic.

»Če torej kmet sumi, da bi lahko bolezen prišla v čredo ali pa če je sosednja kmetija že 'okužena', svetujemo repelente oziroma polivke, ki odvračajo krvosesne mušice. Ker mušice letijo proti svetlobi, svetujemo ugašanje luči ponoči. Na naši kmetiji smo prilagodili tudi čas molže. Tako z njo zaključimo, ko je še dovolj svetlo, da lahko molzemo, prav tako začnemo zjutraj z molžo in krmljenjem nekoliko kasneje, ko ni več potrebno prižigati luči. Ker mušica večinoma leti v hladnejšem delu dneva, naj bo večerna, nočna in jutranja paša omejena.« Na kmetijah, kjer že sumijo na obolelo žival, jo je smiselno ločiti od zdravih, če je le možno.

Prednosti in slabosti cepljenja

Kastelic ob tem, kot pravi, razume kmete, ki živali ne želijo cepiti, sploh če bolezni še ni v njihovi bližini. A kot dodaja, bi se tudi leta 2020 bolezen močno razmahnila, če cepljenje takrat ne bi bilo obvezno. »Toda ker so imeli nekateri kmetje pri nas negativno izkušnjo s cepljenjem zaradi abortusov, hkrati pa ne negativnih izkušenj s samo boleznijo, imajo negativno stališče do cepljenja, kar je po svoje razumljivo.«

Interes kmetov za cepljenje živali je tako od države do države različen, pač odvisno od preteklih izkušenj. »Če bi imeli kmetje pri nas takšne izkušnje, kot so jih imeli pred leti belgijski kmetje, bi najbrž razmišljali drugače. V Belgiji je bolezen med drugim povzročila huda vnetja sluznice, zaradi nje je 10 do 15 odstotkov populacije govedi tudi izgubilo parklje, kar avtomatsko pomeni gotovo smrt oziroma evtanazijo. Zato je v Belgiji velika večina kmetov naklonjena cepljenju, kljub stranskim učinkom,« pojasnjuje Kastelic.

Usmeritev s strani države ni

Kmet o oboleli živali ni dolžan poročati niti ni o tem dolžan poročati veterinar. Kmetijski svetovalci, kontrolorji in selekcionisti, ki hodijo po terenu, tako dostikrat ne vedo, ko pridejo na kmetijo, da se je tam že pojavila bolezen.

»Hitro lahko dobimo okuženo mušico v avto in jo nevede odpeljem na drugo kmetijo. Zato bi bilo zelo dobro, če bi bili ti podatki dostopni vsaj nam kot javnim uslužbencem oziroma strokovnim delavcem,« razmišlja Kastelic.

Tako kmetom kot kmetijskim svetovalcem bi bilo tudi mnogo lažje, če bi imeli vsaj kakšne usmeritve s strani države. »Kmetje se nimajo kje pozanimati o tej bolezni. Ni delavnic, okroglih miz, seminarjev, kjer bi tudi mi, svetovalci, imeli na voljo nekoga, ki ve več. Tako pa smo bolj ali manj prepuščeni samim sebi in svoji raziskovalni žilici,« zaključi Kastelic.