Jure Klobčar

Z Nušo in Frenkom Derendo smo se dobili v Viteški dvorani Posavskega muzeja Brežice, kjer sta si pred tridesetimi leti rekla da. Impresivna dvorana z bogato zgodovino je na dan privabila mnogo lepih spominov, mi pa smo začeli na začetku, pri njunih 'prvih korakih', ko sta se spoznala še kot najstnika.

»To je že stara zgodba,« začne pripoved Nuša, ki se danes z nasmehom spominja začetkov ljubezni s Frenkom. Spoznala sta se, ko je prišla na avdicijo za pevko v lokalnem bandu, ki je vadil v Artičah, natančneje v garaži Frenkove hiše.

»Neki znanec je vedel zanje in me je peljal tja. Nisem vedela, kaj pričakovati, ampak nekaj v meni jih je prepričalo, da so me sprejeli,« pripoveduje. Takrat je imela pri 17 letih že kar nekaj izkušenj z nastopi, saj je pela v šolskem ansamblu in občasno nastopala na dogodkih. A ta bend, v katerega je vstopila kot najstnica, je pomenil začetek nečesa večjega – tako glasbeno kot osebno.

Frenk jo je prvič opazil na veselici: »Takrat me je prvič slišal peti in očitno sem mu ostala v spominu.« Čeprav sta se že poznala na videz – Frenk je bil znan po tem, da je igral harmoniko na zabavah na Svetem Vidu in drugod – se je resnična vez začela tkati šele skozi glasbo. Po nekaj vajah jo je najprej domov vozil oče, nato pa je Frenk predlagal, da jo pelje on.

»Frenk je imel v tistem času punco, jaz pa pri 17 letih nisem bila ravno pripravljena na zvezo. Ampak potem se je nekaj razvilo in sem se zaljubila. Na vajah sva na koncu midva vedno ostala še malo, kaj skupaj zaigrala. In meni je bilo to nekaj posebnega, kot da se dopolnjujeva. Ni bila to moja prva zaljubljenost, ampak z njim sem čutila tisto pravo energijo.«

osebni arhiv

Poroka, a brez zaroke

Njuna zveza se je krepila skozi skupne nastope. Najprej so igrali na porokah, veselicah in maturantskih plesih. Pozneje so več let nastopali tudi v Nemčiji in Švici, imeli so tudi po 180 nastopov na leto.

»Vse dni smo bili na poti, igrali smo včasih šest ur skupaj, brez premora. Ni bilo lahko, ampak vse to naju je povezalo. S Frenkom sva oba precej temperamentna, ampak deluje. Po horoskopu sva oven in lev. Poročena sva že 30 let, pa še devet let pred tem sva bila skupaj. V Nemčiji smo igrali sedem let. Vozili smo se v kombiju, bilo nas je šest. Ni bilo enostavno skupaj živeti, delati in nastopati, ampak sva zdržala. Če je bil konflikt, sva ga sproti razčistila.«

In medtem ko se večina parov po nekaj letih zveze zaroči, se pri njiju to ni zgodilo. »To je nekaj, kar sem vedno malo pogrešala pri Frenku: ni ravno romantik. Ampak sem si rekla, saj ni pomembno,« pravi. Odločilni trenutek je prišel, ko je zaradi vozličev na glasilkah morala 15 dni popolnoma mirovati, brez govora in petja. V tem času je razmišljala o prihodnosti.

»Rekla sem si: ali bova tako nadaljevala ali bo čas za družino?« In prav takrat mu je napisala sporočilo: »Kaj pa, če bi se naslednje leto maja poročila?« Tako je ona zaprosila njega in ne obratno. Poročila sta se in še danes trdno stojita skupaj. »Nisva preveč pocukrana, znava se tudi pred drugimi spreti. Ampak vedno rešiva stvari sproti, brez zamer,« še pove Nuša.

Jure Klobčar

Po obletnici še ena poroka v družini

In tako sta na dan, ko zadnja leta po svetu praznujemo svetovni dan čebel, se pravi 20. maja, Nuša in Frenk leta 1995 izrekla usodni da. Bila je sobota, ko nista imela nastopa, in sta si tako vzela prost konec tedna za poroko.

»Želela sem si, da povabiva čim več prijateljev in znancev, saj doma nikoli nisva prirejala zabav, vedno sva bila nekje na poti, na nastopih. To je bila odlična priložnost, da se vsi skupaj zberemo, družina, prijatelji iz Nemčije in drugih krajev. Na koncu nas je bilo okoli 190, kar je za slovenske razmere kar veliko. Poroka je bila precej klasična. Nisva komplicirala, pomembno nama je bilo, da se imajo gostje lepo.«

Civilni obred sta imela v Viteški dvorani Posavskega muzeja Brežice in ob prihodu ven so ju s špalirjem presenetili folkloristi iz Frenkovih domačih Artič. Sledil je še cerkveni obred v brežiški cerkvi in zabava v veliki dvorani v Motelu Čatež, ki pa je danes ni več: »Viteško dvorano sva si izbrala, ker je bila nekaj posebnega. Vedno sem jo občudovala, tu so bili koncerti, tudi pevski zbori, tu je čudovito okolje, zunaj imajo še prekrasen vrt, kjer smo po obredu nazdravili s penino.«

Nuša si je obleko izposodila v enem od ljubljanskih salonov, Frenku pa je obleko po meri izdelal stric Rožman, krojač: »Zdaj njegovo delo nadaljuje njegov sin, torej Frenkov bratranec, ki bo obleko izdelal tudi najinemu mlajšemu sinu, ki se letos poleti poroči.«

Lokalno društvo je organiziralo, da sta se mladoporočenca na poročni obred pripeljala s kočijo in konjsko vprego. Na poroki so jima igrali prijatelji, Ansambel Ekart, igrali so tako zabavno kot narodno-zabavno glasbo.

Jure Klobčar

Praznovanje obletnic

Obletnic poroke nista nikoli posebej praznovala. Frenk priznava, da mu kdaj tudi uide iz spomina, a se vedno še pravočasno spomni: »Spomniva se, a nič kaj posebnega. S kakšno pozornostjo, posebnim kosilom ali večerjo. Včasih sva imela na dan obletnice celo nastop. Nama ni bil toliko pomemben točen datum, bolj to, da si znava vzeti čas drug za drugega. Res pa sva načrtovala za 25. obletnico potovanje v Avstralijo za tri tedne. Kupila sva letalske karte in vse, potem pa so se začeli veliki požari. Svetovali so nama, naj ne greva, zato je vse padlo v vodo.«

Namesto tega sta šla na Tenerife: »Prvič sva šla sama in ugotovila, da znava zelo dobro funkcionirati tudi sama. Tudi med pandemijo sva ugotovila, da bova v pokoju znala živeti skupaj. Kuhala sem, hodila na sprehode, telovadila. Redno sva si vzela čas zase, za kosilo in kozarec vina. Nama ni toliko pomembna točna obletnica, pomembno je, da znava skupaj uživati.«

Za tokratno obletnico si Nuša zelo želi obiskati romantični Pariz, saj ga do zdaj še ni imela priložnosti videti, a za zdaj ga še ni na urniku: »Zdaj, ko je najina obletnica sredi tedna, smo si zadali, da bomo šli na kosilo h kuharskemu chefu v Laško skupaj s sinovoma in njunima puncama. No, Gašper ima zdaj že zaročenko.«

Sinove poroke se že zelo veselita: »Datum imata že določen, konec avgusta. Poznata se še iz srednje šole, ker sta skupaj plesala na maturantskem plesu, Gašper je hodil na elektro šolo, ona pa na ekonomsko in sta imela skupaj plesne vaje. Skupaj sta potem že živela v Mariboru, kjer sta študirala, tudi doštudirala in zdaj živita v hiški blizu nas. Skupaj sta že devet let.«

Jure Klobčar

Nekateri prehitro odnehajo

Nuša nadaljuje z razmišljanjem o današnjih mladih parih: »Danes se mladi pogosto ne potrudijo dovolj za odnos. Ko pridejo težave, hitro odnehajo. Ampak zveza ni nekaj samoumevnega, treba jo je graditi vsak dan znova.«

Tudi s Frenkom sta prestala marsikaj in on odkrito pove: »V teh 30 letih sva bila izpostavljena, oba glasbenika, vsak s svojim tempom življenja. Lahko bi se razšla že davno. Bilo je skušnjav, ponudb z vseh strani, ampak pogovor in medsebojna želja po skupnem življenju sta bila najino sidro.«

Spregovorita tudi o pomenu dolgega spoznavanja pred poroko. »Danes se pari poročijo, dobijo otroka, že naslednje leto pa sledi ločitev. Midva verjameva, da je dobro, če se pred tem res spoznaš, vidiš človeka v različnih obdobjih in preizkušnjah. Potem lažje gradiš skupno življenje,« sta si enotna.

Spremembe, ki jih prinaša življenje, sprejemata z zavedanjem, da se človek nenehno razvija. »Vsak se spreminja. Tudi sama sem se, kot dekle, kot mati, kot hči, kot snaha. Želiš biti vsem vse. In to je za žensko, še posebno če ima kariero, včasih težko usklajevati,« pravi Nuša. »Kompromisi in odpuščanje, brez tega ne gre. Vsak ima svoje izzive, tudi hormonske, še posebno ženske po štiridesetem. Najtežje mi je bilo, ko sta sinova odraščala. Takrat sem dojela, da naju potrebujeta. In čeprav sem pela do jutra, sem šla spat za dve, tri ure, nato pa hitro po otroka k mami in preživela dan z njima.« Frenk jo dopolni: »Tudi jaz sem bil veliko odsoten, ne samo zaradi glasbe, tudi zaradi kmetije pri mojih starših, hiše in gradnje. Ampak trudila sva se vsak po svoje, Nuša ju je peljala na nogomet, jaz v glasbeno šolo.«

Poudarita še, kako pomembni sta bili pomoč staršev in dobra komunikacija. »Otrokoma ni nič manjkalo, ampak ko začnejo odraščati, vidiš, da moraš biti bolj prisoten. Ne moreš vsega prepuščati babicam.«