Shutterstock

Malokatera sladica se v zimskem času prileže bolj kot srednjeveška specialiteta iz suhega in kandiranega sadja, medu in začimb. Izvira iz Siene, imenuje se panforte ter je ena najbolj poznanih in cenjenih Italijanskih slaščic. Panforte je enako priljubljen kot denimo panettone ali pandoro, je pa med trojico zanesljivo najstarejši.

Nastal je okoli leta 1000, ko je v Sieno prvič prispela plemenita in prestižna začimba: poper. Tako je pravzaprav nastal panpepato, prednik današnjega panforta. Panpepato pa izhaja iz še starejše sienske sladice, ki so ji pravili pan mielato: moka, voda in med z dodatkom sadja; predvsem fig, sliv in grozdja. Poleti je ta starodavna sladica rada fermentirala in pridobila precej močne arome, zato se še najmlajšega naslednika te slaščice drži takšno ime. Forte namreč pomeni močno.

Panpepato je bil v tistih časih namenjen izključno premožnim, predvsem zaradi popra – izredno redke in drage začimbe, uvožene iz daljnih vzhodnih dežel. Bil je tako dragocen, da so ga sprejemali kot menjalno blago, njegovo pripravo pa je nadzorovala cehovska zveza zdravnikov in lekarnarjev v Sieni, zato so ga pripravljali le v samostanih in lekarnah. Začimbe so uporabljali za zdravila, iz presežkov pa so pripravljali panforte, ki je bil včasih predpisan kot zdravilo!

Arhiv naročnika

Še danes na te čase spominjajo freske ter drugo okrasje v starih lekarnah v središču Siene, ki prikazujejo motive panforta in drugih lokalnih sladic.

Z njim si kadar koli pričaramo vzdušje

Tradicionalno so začeli panforte pripravljati septembra, ko so bili mandlji najlažje dobavljivi, in nadaljevali do decembra, da so ga postregli med novoletnimi praznovanji. V tem času ga še danes mnogi pripravljajo doma, slaščičarne in trgovine pa ga ponujajo skozi vse leto. Tako si lahko sladko razvado privoščimo kadar koli in si z njo pričaramo nekoliko praznično vzdušje. Zlasti če panforte sami, morda v krogu prijateljev ali družine, pripravimo doma!

Panforte je od nekdaj ponos sienske slaščičarske tradicije – tudi zato, ker je povezan z ljudsko legendo. Leta 1260 je pri Montapertiju potekala bitka med Sieno in Firencami. Firenčani, utrujeni od dolge poti, so se krepčali s skromno hrano, vojaki iz Siene pa so imeli s seboj velike količine panpepata v obliki hlebcev. Energijske lastnosti te sladice naj bi bile glavni razlog za zmago Sienčanov.

Kaj ima ta sladica skupnega s pico

Stoletja je panforte ohranjal skoraj nespremenjeno obliko, iz starih receptov pa je razvidno, da so ga v 18. stoletju lekarnarji začeli posodabljati. Leta 1820 se je denimo pojavila čokoladna različica panforta, ki so jo ustvarili v podjetju Parenti in jo posvetili ženskam. Beli panforte, kot ga poznamo danes, pa je nastal leta 1887, ko sta Sieno obiskala kraljica Margherita in kralj Umberto Savojski.

Lekarnar Galgano Parenti je namreč želel kraljici podariti nežnejšo različico sladice. Uporabil je svetlejše kandirano sadje, odstranil kandirano melono in dodal kandirane limonine lupinice. Zmanjšal je količino začimb, na koncu pa je panforte posul z nežnim slojem sladkorja v prahu. Tako je nastal panforte margherita, ki ima zelo podobno zgodbo o nastanku kot pica margerita, najbolj priljubljena italijanska specialiteta.

Danes tako poznamo dve glavni različici, omenjeni beli panforte, posut s sladkorjem v prahu, in črni z aromatično skorijco. V vsakem primeru slovi po izrazito prijetnem okusu ter kompaktni in bogati strukturi: na eni strani hrustljavost suhega sadja, na drugi skoraj žvečljiva tekstura kandiranega sadja, vse skupaj povezano s sladkorjem in medom.

Skrivnostna številka v receptu

Posebnost tradicionalnega recepta za panforte je skrivnostna številka 17. Prav toliko je namreč mestnih četrti v Sieni in 17 naj bi bilo tudi sestavin, potrebnih za popoln panforte: med, sladkor, pšenična moka, orehi, lešniki, mandlji, kandirana melona, kandirana limona, kandirana pomaranča, naribana kandirana limonova skorja, cimet, koriander, poper, pinjole, klinčki, voda za gnetenje in ogenj za peko.

Seveda – kot pri vsakem tradicionalnem receptu – obstajajo številne različice panforta z manjšimi odstopanji. Vendar pozor: če želimo izvirni okus, se moramo čim bolj držati recepta s stoletno tradicijo, zato vanj ne zamešajmo vsega, kar najdemo v shrambi. Za enega najboljših receptov velja tisti v knjigi Toskanska kuhinja Giovannija Righija Parentija, odličen panforte pa bo nastal tudi po receptu na priloženem posnetku.

Shutterstock

Panforte je izvrsten, če postrežemo hladnega – ob panettonu in pandoru nikdar ne bo razočaral. Poleg si privoščimo denimo kavo ali kavni liker, morda orehov liker, amaro, grapo ali konjak. V Italiji ob tej sladici praviloma postrežejo vin santo, za Toskano značilno desertno vino. Prav nič pa ne bo narobe, če ga pospremimo s sokom rdeče pomaranče, granatnega jabolka ali z bistrim jabolčnim sokom.

Omeniti velja, da se panforte na hladnem in suhem dolgo ohrani in je popolno darilo, zlasti če ga ovijemo kakšen čudovit starinski papir ali shranimo v lepo pločevinasto škatlo. Torej ga nikakor ni treba pojesti na hitro, čeprav se mu je zagotovo zelo težko upreti.

_{Vsebino omogoča Eurospin}