· Kulinarika

Cvremo lahko tudi v oljčnem olju, kar bo morda marsikoga presenetilo.

· Kulinarika

Pogosto nekatere trditve glede vrednotenja kakovosti oljčnega olja izvirajo iz neznanja oziroma nepoznavanja oljčnega olja. Tako lahko slišimo, da je olje »bolj ali manj mastno«, »težko« ali »lahko« in predvsem v večini primerov »premočno«. Z vidika vsebnosti maščobe olje ni bolj ali manj mastno, vsa rastlinska olja vsebujejo 9 kcal na gram, torej tudi oljčno olje. Oljčno olje je lahko prebavljivo in ga v primerjavi s semenskim oljem brez vonja in okusa odlikujejo značilne aromatične sestavine, prepoznavne v vonju in okusu. Zato je to bogastvo arom neprimerno okarakterizirati kot »težko« olje, saj prav zato lahko ponudi zelo različne gastronomske učinke.

· Kulinarika

»Želim se še naprej boriti v ringu, le to me zadržuje od prodajaln hamburgerjev. Če se bom prenehal boriti, bom pojedel ves svet,« je dejal George Forman, nekdanji svetovni prvak v boksu. In če si je Muhammad Ali, ko je v Zairu nokavtiral omenjenega gurmana Formana, pokoril boksarski svet, je hamburger prek verig hitre prehrane osvojil kulinaričnega. Ni ga namreč človeka, zlasti navdušenca nad hrano in mesom, ki še ni poizkusil hamburgerja. Po priljubljenosti in razširjenosti pa se s to jedjo lahko kosata le še italijanski specialiteti pica in testenine. Hamburger ali burger krasita preprostost in pestrost okusov. Vsak si ga lahko naredi sam, treba je le začiniti in speči mleto meso, ga položiti v prerezano bombico kruha ter izbrati katero izmed številnih možnih prilog. Poleg klasičnega hamburgerja so izjemno razširjeni in priljubljeni še cheeseburger (s sirom), hamburger s slanino, vegi burger, med najbolj slavne pa zagotovo spadata McDonald's-ov Big Mac in Whopper iz restavracije Burger King.

· Kulinarika

Rimski lonec je glinen pekač s pokrovom, ki je praviloma pravokotne ali ovalne oblike, njegova posebnost pa je poroznost glinenih stranic, ki vpliva na pripravo jedi. V njem lahko pripravljamo meso, perutnino, ribe, zelenjavo, enolončnice, terine, kruhe in sladice, vse pa se peče oziroma duši zelo zelo počasi pri višjih temperaturah. Bistvo rimskega lonca je, da se v njem sestavine kuhajo sočasno in se povsem prepojijo z okusom. Ker je zaprt s pokrovom, tekočina ne izpareva, zato se jed kuha v lastnem soku, dodatno tekočino pa prispevajo tudi z vodo napojene glinene stranice. Že po njegovem imenu ugotovimo, da so tako kuho izpopolnili stari Rimljani.