Aleš Žnidaršič

Turneja Mi2 Natur bo zaživela na valentinovo, ko bodo »dečki s Sotle« niz koncertov začeli prav na tretji osnovni šoli v Murski Soboti. O akustični preobleki skladb, prevetrenem repertoarju, posebnem vzdušju manjših prizorišč in o tem, zakaj se zgodbe po tridesetih letih še vedno pišejo z istim žarom, smo se pogovarjali z legendarnim ustanovnim članom zasedbe Jernejem Dirnbekom.

S turnejo Natur ste napovedali »manj decibelov in več zgodb«. Mar to pomeni, da bodo nekatere največje uspešnice zamenjale kompleksnejše, bolj pripovedne skladbe, kot sta denimo Ramonika Rap in Visoka pesem?

»Ne ravno zamenjale, pač pa dopolnile. Popolnoma jasno nam je, da ne smemo zapustiti odra, dokler ne odigramo vseh tistih skladb, ki so nas skozi leta našega glasbenega udejstvovanja naredile prepoznavne. So pa res akustični koncerti priložnost, da tem skladbam dodamo še nekaj intimnejših, bolj povednih, in ker so takšni koncerti praviloma daljši od običajnih, je možnosti za to več kot dovolj.«

Po tisočem koncertu v Križankah in 30-letnici v Stožicah se vračate na nekoliko manjša, lokalna in intimnejša prizorišča. Kako bi z zornega kota glasbenikov, ki so videli in doživeli praktično vse, opisali ta koncertni kontrast?

»To je tako, kot bi primerjal vožnjo s kolesom in s težkim motorjem – oboje je fajn, občutki in doživljanje okolice pa so pri vsakem čisto drugačni. Tako kot je dober občutek grmeti z odra na ves glas navdušeni poskakujoči množici, je izredno lepo utišati volumen, se bolj posvetiti zvoku in občutkom in ne nazadnje neposredno komunicirati s poslušalci, kar tovrstni koncerti nedvomno omogočajo.«

Katja Golob

Vzhodno od Trojan imate kot bend mitološki status. Ste se kdaj spoprijemali z dejstvom, da ste Mi2 v tem delu Slovenije prerasli status priljubljenega benda in postali pojem v popkulturi?

»Po pravici povedano sami sebe ne dojemamo na takšen način. Seveda nam godi, da so naši koncerti polno obiskani in da imamo že vrsto let status glavne skupine na glasbenih festivalih, a vendarle se vse to dogaja z glasbo in zaradi glasbe. Tako, kot se je to zgodilo mnogim pred nami, bodo tudi nas nekoč zamenjali drugi glasbeni izvajalci.«

Kakšni so vaši najlepši spomini na koncertiranje v Prekmurju? Kako bi s preostalo Slovenijo primerjali tukajšnjo publiko?

»Prva asociacija je gotovo, da bomo dobro jedli, pili in srečali kup prijaznih ljudi. Še vedno je bilo tako. Ne nazadnje je bila naša pesem Oda gudeki kriva, da se je število naših prekmurskih koncertov skokovito povečalo. Sicer pa je v vaših koncih nekoč že ostal odvzet izpit našega bobnarja, ko smo nekoč predolgo proslavljali uspešen koncert.«

Kako ste sprejeli odločitev, da boste tokrat nastopili v razširjeni zasedbi, s tolkali in pihalno sekcijo? Kakšne nove razsežnosti bo to dalo koncertom turneje?

»V akustični različici igramo že nekaj let, in ker se ob tem tudi že drugič ali tretjič vračamo na ista prizorišča, se nam je zdelo prav, da obiskovalcem ponudimo nekaj novega, neko novo izkušnjo. Zato smo se zaprli v prostor za vaje in temeljito prearanžirali naš program. Lahko povemo, da smo zelo zadovoljni s slišanim. Pet dodatnih članov bo res razširilo naš zvok in prepričani smo, da se bo o teh koncertih govorilo še dolgo.«

Kako sploh poteka proces izdelovanja akustičnih aranžmajev? Se kdaj bojite, da kakšna različica skladbe ne bo »vžgala«?

»Seveda ta strah obstaja, a lahko zdaj mirno in z gotovostjo trdimo, da se ni uresničil. Kot kaže, smo imeli srečno roko z izborom naše dodatne ekipe. Ob enem najboljših slovenskih tolkalistov Blažu Celarcu bo nastopila štiričlanska pihalna sekcija pod vodstvom Anžeta Završnika, ki je spisal pihalne aranžmaje. Oboje skupaj funkcionira, da bolje ne bi moglo. Se mi pa zdi, da se na vajah samo še smejimo in uživamo v slišanem. V preteklosti se nam je že zgodilo, da je kakšna skladba tako dobro zazvenela v akustični preobleki, da smo jo v elektriki enostavno nehali igrati.«

Jure Kljajić

Igranja katere zapostavljene skladbe se najbolj veselite?

»Recimo pesmi Čavun, ki je požela ogromne simpatije med poslušalstvom, v živo pa smo jo zelo redko igrali, saj v električni verziji enostavno ni prišlo ven dovolj čustev.«

Ste kdaj razmišljali, da bi naredili koncert v slogu Metallice, za katerega bi oboževalci določili repertoar?

»Priznam, da smo se ob snovanju koncerta za tridesetletnico majčkeno ukvarjali tudi s tem vprašanjem. A smo hitro ugotovili, da obči okus ni ravno nekaj, na kar se človek lahko 100-odstotno zanese. Poglejmo na primer samo, koga vse se izvoli na volitvah. Zato ostajamo zvesti svojemu prepričanju in okusu.«

Na hitro z Dimekom

Najtežji komad za akustično izvajanje oziroma aranžiranje?

"Zbudi me za 1. Maj – res smo se morali potruditi, da damo tako himničnemu komadu še neko dodatno dimenzijo."


Najbolj podcenjena pesem zasedbe Mi2 po vašem mnenju?


"Le zaspi."


Najbolj nepozaben oder v Sloveniji?

"Na gradu Vurberk."

Ena stvar, ki ste se je po 30 letih naučili o publiki?

"Da se ne stara."

Ena stvar, ki ste se je po 30 letih naučili drug o drugem?

"Da se staramo. Ampak počasi."