Arhiv Lokalno.si

Na koncu Rumanje vasi živi, skupaj z njegovo Martino. Sploh ga ni težko najti. Ko že mislite, če niste domačin, da do Dolenjskih Toplic ne bo nobene hiše več ob cesti, vas že za prvim ovinkom preseneti hrastov portal, skozi katerega zapeljete, in že ste v družbi njegovih lesenih medvedov, jelena, ki vleče voz, pa raznih ptic in ''šolnčkov'' in ... Še preden si lahko vse na hitro ogledate vas že pozdravi gospodar Tone Zupančič: ''Najprej se bova malo podprla, veste, bo zastonj,'' reče in se nasmeji, hkrati pa že začne pripovedovati, da je večino delovne dobe preživel v gozdu. Skulpture iz lesa ustvarja že vrsto let, na razstavi jih je med drugim na ogled postavil tudi ob nedavnem topliškem občinskem prazniku.

''Bil sem gozdar, ampak tudi vsa tesarska dela obvladam. Leta 1948 sem šel v gmajno, potem ko so jo že vsi tisti, ki so bili v njej od štiridesetega leta, in tudi tisti, ki so jo prišli tri leta pred menoj samo pogledat, že zdavnaj zapustili,'' pripoveduje in se spet smeji ter nadaljuje: ''Daj, Martina, nareži nama malo, pa še ti se zraven usedi, boš še ti kaj povedala.'' In res pove. Kaj vse je pridelala, kako dobre so buče, pa kako bo vlagala paradižnik skupaj z jajčevci, papriko in še čim, kako nesejo kure, tudi izvemo, in da imajo zajce in ovce tudi ni več skrivnost. O krompirju, ki je dobro obrodil, na kaže izgubljati besed, prav tako ne o tem, da je njen vrt bolje založen z zelenjavo kot vsaka tržnica.

Preberite še

Trajnost

Ali telefon lahko odvržemo med mešane odpadke?

''Vedno sem imel rad les, zato sem šel tudi za gozdarja, bil sem sekač,'' končno pride do besede Anton Zupančič. Ko je zgradil hišo, je večino prostega časa namenil 'lesenim kipcem'. ''Smisel sem verjetno podedoval po mami. Ona je delala lesene ptičke in meni je bilo všeč. Veste, je zanimivo, da nas je bilo osem otrok, ampak samo jaz sem to pobral po njej,'' nadaljuje Tone, ki si ne pusti več vzeti besede. Pove, da pri delu uporablja samo 'motorko' in brusilko in seveda doda, da je vsak izdelek iz enega samega kosa lesa. Poduči nas, da je najboljši les iz dreves, ki so bila podrta v Martinovem mesecu. Svojo trditev podkrepi takole: ''Kar zakurite z drvmi, ki so bila narejena iz spomladi podrtega drevja, in videli boste, da dajo vsaj polovico manj toplote kot tista - Martinova.''

Z Antonom smo se pogovarjali med lesenimi Marijami in medvedi, teh je bilo največ. Za Marije smo prepričani, da jih je Tone kar precej srečal, kako pa je z medvedi, smo ga pa povprašali.  ''Pravijo mi 'brlogar,' to pa zato, ker sem mlade medvede iz brloga ven zmetal. Pa mi ni nič nerodno, da me tako kličejo. Kar naj gre še kdo, če si upa, v medvedov brlog. Tedaj smo bili trije, ko smo srečali medvedko. Ona dva sta zbežala, jaz pa ne, ker sem imel veliko sekiro. Pa me ni napadla. Čudno se mi je vseeno zdelo, zakaj se me boji, odhlačala je namreč. Pa sem šel malo bliže pogledat in videl sem brlog. Pa sem prijel prvega in ga prinesel ven, potem pa sem videl, da je še eden, pa sem šel še po tistega. Hitro sta jo ucvrla za mamo - medvedko. Od takrat me kličejo 'brlogar'. Še to vam povem, da tista dva, ki sta bila takrat z  menoj in sta pobegnila, sta morala peš domov. Jaz sem takrat imel avto princa in sem se sam odpeljal, ona dva pa sta za kazen, ker sta me zapustila v stiski, morala dve uri pešačiti.''

Na vprašanje, koliko zaračuna za svoje izdelke, se Anton namuzne in pove, da ljudje nimajo denarja. Če kdo kaj da, hvaležno vzame, sicer pa svoje  'umetnine' podarja ob rojstnih dnevih in podobnih priložnostih.  Podarjanje je dobra iztočnica za Martino, ki mimogrede pove, da polovico pokojnine porabi za svojega konjička, in namigne, da bi vsaj za gorivo za motorko lahko prislužil. Pa to sploh ne reče očitajoče, pove pravzaprav le, kakšno je dejansko stanje.

Ko Tone razlaga, da ideje za svoje izdelke dobiva v sanjah in ga malo nejeverno pogledamo, nas pospremi po vrtu in nam razkaže, kaj vse ima, potem pa nas popelje še v svojo delavnico in nam pomežikne, rekoč, da se kakšna ideja porodi tudi na hrbtni strani vrat. Tam namreč visi koledar, kakršne lahko najpogosteje vidite v avtomehaničarskih delavnicah. Prav zanimivo, kako jih vidi Anton, kajti na vrtu je kar nekaj 'lesenih lepotic'.

Da pa ni vse skupaj le paša za oči, naj zapišemo, da so pepelniki, čeprav leseni, normalno uporabni, stojala za sol in poper so povsem priročna, ležišča za buteljke so pripravna in medvedov hrbet skriva celo panj. Z vinogradništvom pa se ne ukvarja: ''Sem imel vinograd, pa sem ga dal otrokom in so ga prodali. Sem jih vprašal, zakaj, pa so mi rekli, da se ne bodo ukvarjali z vinogradništvom. Ja, zakaj pa mi niste povedali, saj vinograd bi pa lahko tudi sam prodal...''

Galerija

Arhiv Lokalno.si