Zgodbe steljnikov: Preplet orlove praproti, živali in ljudi
Belokranjci se zelo radi identificiramo s Kolpo, belimi lanenimi oblačili, belimi brezami … A koliko o tem res (še) vemo in čemu se bi bili pripravljeni odreči, da bi to tudi ohranili. Naši predniki so z veliko truda gozdu iztrgali koščke zemlje in na njej s trdim delom in umnim gospodarjenjem preživljali številne družine.
Prejemnica podoktorske štipendije Marie Sklodowska-Curie na Univerzi v Tamperah na Finskem dr. Barbara Turk Niskač se je ob raziskovanju spominov na kmečko gospodarstvo Bele krajine posvetila tudi preučevanju oblikovanja odnosov med ljudmi, naravo, živalmi, zemljo in krajino med delom. In tako je na podlagi pogovorov z Belokranjkami in Belokranjci nastalo obsežno gradivo in z zbranimi predmeti tudi zanimiva razstava, ki je postavljena v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM).
Stelja je belokranjski izraz za orlovo praprot, v steljnikih pa najdemo tudi bele breze, brinje, leskove grme, pred desetletji pa so jih zaželi preraščati tudi topoli in tujerodni bori. Razstava pripoveduje zgodbo opuščanja in zaraščanja ekstenzivne kmetijske krajine ter sprememb v strukturi kmetijstva, kar je značilno za vso Slovenijo, procesi v Beli krajini pa so še hitrejši. Veliko steljnikov in košenic je bilo žrtev poskusa (neuspešne) politike v poznih 60-ih in začetku 70-ih ko so jih (tudi prisilno) pogozdovali z iglavci.
Steljniki so povezani predvsem z živinorejo saj so nudili pašo, v jeseni pa nujen odkos praproti za nastilj. Njihova vloga se je skozi čas spreminjala, danes pa so pomembni predvsem zaradi biotske pestrosti. Ker je njihov obstoj odvisen od redne košnje orlove praproti oziroma stelje (mulčenje je lahko le trenutni izhod v sili), steljniki predstavljajo preplet naravne in kulturne dediščine.
Na razstavi so med drugim na ogled arhivske fotografije iz Belokranjskega muzeja Metlika in osebnih arhivov številnih Belokrajncev ter posnetki intervjujev o tem, kako so kmečke in polkmečke družine v drugi polovici 20. stoletja združevale samooskrbo s tržnimi dejavnostmi, katere jedi so spremljale delo v steljnikih ter kako se je skozi čas spreminjalo delo v steljnikih.
Razstavljen predmete so poleg SEM prispevali: Družina Veselič, Slavko Plut, Jože Konda, Boris Grabrijan in Slovanska knjižnica. Ob robu razstave bodo se predvaja kratek dokumentarni film o košnji in postavljanju stoga v Vinomerskih steljnikih. Trije spomini, vezani na steljnike, kal in njivo so na ogled v obliki kratkih animiranih del v režiji Zarje Menart. Videoposnetki so nastali v produkciji studia Finta Film v koprodukciji z RTV Slovenija in s podporo Slovenskega filmskega centra.
Kustosinja razstave je Barbara Sosič, pod vizualno podobo in oblikovanje razstave pa se je podpisala Tina Dernovšek.
Zanimiva tematska razstava je prva v okviru stalne razstave Človek in čas, ki skozi prizmo človeških predstav raziskuje dojemanje, razumevanje in občutenje časa in bo v SEM na ogled skoraj do Kresa - 22. junija 2025. Otvoritev razstave je bila zelo dobro obiskana, saj se je ljubljanskemu občinstvu pridružilo tudi veliko Belokranjcev, ki so poskrbeli tudi za pogostitev s tipičnimi jedmi in dobro kapljico, na koncu pa je smo slišali tudi Slavotovo harmoniko in številni tudi zapeli ob njej.
Narava pa gre svojo pot – in povsem naravno je, da neobdelano suho, kislo belokranjsko zemljo preraste najprej pionirski gozd in kot končni rezultat gabrov in bukov gozd … Veliko je indicov, da se ljudem onemogoča kmetovanje – in kdo bo na koncu navdušen nad tem, da bi Bela krajina bila eno samo Veliko Bukovje … in da praproti ter belih brez tukaj ne boste več našli?
Ste mogoče vedeli, da država izplačuje tudi subvencije za steljnike? A zahvaljujoč »stroki«, Belokranjcev ni med prejemniki teh (evropskih) sredstev.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
