Zadnjič sem slišala enega dobrega. O tem, kaj vse se dogaja potem, ko ženske rečemo, da gremo spat. Par sedi pred televizijo in žena reče, da gre spat. Pred tem še obesi perilo, zloži posodo v pomivalni stroj, pospravi otrokove igrače s stopnišča, natoči vodo v posodico za psa, ugasne lučko na akvariju, nahrani želvo, zlika oblačila za prihodnji dan, pogleda, če se je otrok odkril, zapre okno v sobi, ker je zunaj prehladno, preveri, če so vhodna vrata zaklenjena, spusti žaluzije, ....

Mož reče, da gre spat, odkoraka v spalnico, leže in zaspi.

Ne, to ni samopomilovalna zgodba, saj sledi duhovit zaključek.

Zdaj je jasno, zakaj ženske živimo v povprečju dlje kot moški; ker moramo prej še toliko postoriti.

Nadaljevanje zgodbe ne bo feministično žuganje in visokodoneče vpitje o krivicah vse do neba in še naprej. Recept je namreč nadvse preprost - če sam ne znaš poskrbeti zase, je iluzorno pričakovati, da bodo za to poskrbeli drugi. Iz tega koncepta so seveda izvzete vse dejanske formalne in neformalne krivice, ki smo jim priča v družbi (slabša možnost zaposlitve za ženske, slabše plačano delo žensk, večja obremenjenost, pogojevanje zaposlitve in kariere...), gre preprosto za najbolj enostavne odnose doma.

Iz mojega pisanja že v prejšnjih kolumnah  je razbrati, da sem sicer pristaš postavke, da vsi ljudje nismo enako »opremljeni« za spopad z življenjem in da na to vpliva toliko dejavnikov, da bi za njihovo razčlenjevanje potrebovali ves svetovni splet, a vendar... Vsaj v eni izbi življenjskih sob imamo pravico postavljati pravila izključno sami, v skladu s tistim, kar smo in kar čutimo. A te izbe nam nihče ne bo dal, če si je ne bomo zgradili sami. Vsaj po moje ne, ne izključujem pa možnosti, da se motim.

Primer: po tednu izjemno naporne službe od jutra do pozne noči, nastopi prost dan. Kaj naredi moški (v povprečju, da se razumemo)? Vzame si čas zase, da se spočije, sprosti, nabere novih moči, posveti se športu, hobiju, prijateljem, radostim...

In ženska (v povprečju... da se razumemo)? Ženska se loti razsutega doma, kjer na policah leži prah, v hladilniku zeva praznina, v otroški sobi kaos, v kopalnici..., v spalnici... Juhuhu, praznik za belo tehniko in vsemogočne sesalce z vodnimi filtri in brez. Hišo ogreje para iz likalnika in omamni vonji iz kuhinje. Iz avta prihajajo vrečke s »fasngo« in kar naenkrat se zdi, da je svet rešen, da je spet vse v najlepšem redu.

In kaj zdaj?

Nikoli in nikdar ne bom verjela, da vse ženske uživajo v tem, da je to njihova sprostitev in veselje (čeprav so tudi takšne). Verjamem pa, da marsikatera pomisli, zakaj hudiča ne more ona zleknjena na kavču uživati v prostem dnevu. Tako pač je, a drži tudi to, da si marsikdaj same ne znamo vzeti tega, da so pred našimi potrebami potrebe vseh drugih (v povprečju, da se razumemo).

Ker bi se sicer morda podrl svet.

Pa se ne bi. In se ne bo.

Sodoben čas je prinesel tudi nekatere spremembe, ki bi jih lahko obrnile sebi v prid. Pa jih premalokrat, saj se v naših žilah prepredajo stari vzorci, kapljice krivde, popisane strani nemoči  in litri samopomilovanja in jeze.

V povprečju, da se razumemo.