Barbara Zakšek je biologinja, lepidopterologinja, torej človek, ki preučuje metulje. Bi ji rekla metuljeloginja, ampak beseda očitno ne obstaja. Sami si pravijo metuljarji. Zaposlena je v Centru za kartografijo favne in flore, to je neprofiten zasebni zavod, ki se ukvarja z različnimi vidiki terenske in varstvene biologije, Barbara z dvema sodelavkama pokriva področje metuljev. »Ena izmed večjih nalog, ki jih izvajamo v zadnjih letih, je monitoring izbranih ciljnih vrst metuljev. Na vsakih šest let država na podlagi teh rezultatov poroča evropski komisiji, kakšno je stanje teh vrst v Sloveniji. Vse so ogrožene, populacije večinoma upadajo, ponekod tudi izumirajo. Splošno stanje metuljev je precej slabo oziroma se slabša.«
Lahko kaj pomagamo?
Če bi, na primer, nekdo sklenil pomagati metuljem tako, da bi jih gojil doma in izpuščal v naravo, bi to kaj zaleglo? Ne, odgovarja Barbara Zakšek, to ni najboljša ideja. »Na ta način težko pomagamo metuljem, saj potrebujejo zelo podobne stvari kot mi, se pravi hrano, vodo in dom. Če nimajo zagotovljenih teh osnovnih pogojev, ne pomaga, da jih vzgojimo in spustimo, ker dolgoročno ne bodo preživeli. Gojenje in spuščanje metuljev izvajajo le strokovnjaki za namen ponovne naselitve, takšen primer je barjanski okarček na Ljubljanskem barju. Pri metuljih je zanimivo to, da gredo skozi popolno preobrazbo, ki ljudi precej fascinira: iz gosenice se prek stadija bube preobrazijo v metulja, ampak vse te stopnje imajo zelo različne ekološke potrebe, kar pomeni, da moramo zagotoviti ugodne pogoje za vse te razvojne stadije. Če bomo zgotovili potrebe zgolj za odrasle osebke, recimo, to nič ne pomaga, ker ne bodo mogle preživeti gosenice in ne bo razvoja. Če želimo pomagati metuljem, je precej boljše, da uvedemo prakse, ki so metuljem prijazne – seveda odvisno od tega, kakšne pogoje imamo – če imamo vrt, puščamo trato, ki je ne kosimo redno, puščamo kakšne dele bolj zaraščene, tam najdejo hrano gosenice, pa odrasli metulji lahko tam odložijo jajčeca. Lahko posadimo domorodne medovite rastline, ki odraslim osebkom omogočajo, da najdejo hrano. Če imamo kmetijo, pa lahko zelo veliko pripomoremo k ohranjanju metuljev, saj jih večina, še posebej dnevnih, živi na travnikih, ti so njihov primarni življenjski prostor.«
Kjer so metulji doma
»Metulji so zelo odvisni od zunanje temperature, in če je premrzlo ali če dežuje, se skrijejo pod kakšno listje, zavlečejo v podrast in počakajo, da se temperature zvišajo. Enako naredijo dnevni metulji ponoči, s tem preprečijo, da so lahek plen.«
Skupina metuljev je zelo raznolika, in največkrat imamo v mislih dnevne – a tu so še nočni metulji in ti so precej bolj pestri od dnevnih. Hecna stvar, pravim, poznam ljudi, ki z veseljem vzamejo metulja na dlan, ko pa zagledajo veščo, vreščijo od groze – pa so vešče tudi metulji, le da so nočni. Dnevnih metuljev je pri nas okrog 180 vrst, nočnih več kot 3.400.
»Najbolj ogrožene vrste metuljev so tiste, ki živijo na travnikih ali v močvirjih, manj pa gozdne vrste, našteva. Za veliko vrst sploh nimamo podatkov, za druge pa zelo dobro vemo, kako ogrožene so, kajti tudi naše poznavanje metuljev je zelo različno. Zakaj so metulji pomembni? Ker so zelo pomemben člen v prehranjevalnem spletu. Metulji se hranijo z rastlinami, z metulji pa se hranijo plenilci, ptiči, na primer.« Metulji so pomembni pri ohranjanju biodiverzitete in so pomemben člen v ekosistemih. So tudi opraševalci. »In potem je še estetski vidik,« pravi. »Metulji so od nekdaj tudi navdih v umetnosti in kulturi, so nekakšen simbol v določenih kulturah in okoljih, so pa tudi vrednost sama po sebi.«
Podrejeno metuljem
Krasna služba, vzdihnem zavistno, greste na travnik in lovite metulje. Tako nekako, se smeje. Ampak seveda je v vsaki marmeladi kakšna muha: »Moje delo je odvisno od tega, kdaj so metulji aktivni in kdaj se pojavljajo, tako da se zame terenska sezona začne marca ali aprila in traja do konca avgusta, takrat je vse podrejeno metuljem. Ko so metulji aktivni, moram jaz biti na terenu, se pravi, mi, popisovalci. Metulji so aktivni v najbolj vročem delu dneva in jim je vseeno, kako se mi počutimo. Velikokrat je fizično zelo naporno. Na teren gremo z metuljnico, to je mreža, s katero se lovi metulje: uloviš metulja, ga pogledaš od blizu, določiš, zapišeš, spustiš. Ali pa ga označimo še s številko, si zapišemo točno lokacijo, odvisno od tega, katere podatke zbiramo. V drugi polovici leta, ko ni terenske sezone, pa te podatke vnašamo v računalnik, digitaliziramo, obdelujemo, pišemo poročila … To je zelo sezonsko delo.«
Zanimivosti
Prvak fotografije: Xiaomi razkriva serijo Xiaomi 15 z vrhunskim sistemom kamer
Miti in bajke o metuljih
Beseda metulj, pravi etimološki slovar, verjetno izhaja iz praslovanske besede, ki pomeni ne leteti naravnost, letati sem in tja.
O metuljih imamo kup napačnih predstav – in začne se že v vrtcu, kjer nas učijo tisto pesmico Metuljček cekinček (ti potepinček, kje si pa bil?), zraven je pa ilustracija velikega bledorumenega metulja. No, že tu smo bili zavedeni, metulj na sliki je citronček, cekinčki so pa iz drugega filma, tako rekoč, saj so čisto druga skupina in so, izvolite opaziti, oranžni. Samo dve kratki kitici, pa je že cela zmešnjava. Sem šla potem guglat to pesmico, ki si je zdaj ne morem spraviti iz glave, in so zraven še dandanes narisani citrončki. Jim lahko nekdo reče, naj to grdo zavajanje že enkrat popravijo? To potem ostaja z nami, se smeje Barbara, »spomladi ti ljudje rečejo, sem videl prvega cekinčka! Aha, citrončka, hočeš reči.«
Drugi mit o metuljih, se dobro spomnim, tudi meni so ga prodajali, pa je ta, da se ne smeš dotakniti njihovih kril, ker jim tako z njih obrišeš metuljev prah in ne bo mogel več leteti. No, ni res: »Ni čisto tako, ta prah so v bistvu luske, ki jih imajo metulji na krilih in jim dajejo vodoodpornost in značilne barve, po katerih jih prepoznamo. Te luske metulj izgublja po naravni poti – tako kot se mi staramo, oni izgubljajo luske. Če se ga dotaknemo, sploh če nismo previdni, mogoče prej odpade malo več lusk, ampak metulj zaradi tega ne bo poginil, je pa večja verjetnost, ker so to vendarle nežne živali, da ga bomo poškodovali, mu na primer zlomili glavo ali nogice. Če ga nežno primemo in ne poškodujemo, bo čisto normalno živel naprej. Tudi mi ga primemo v roko in mu z alkoholnim flomastrom napišemo številko na krila. Potem hodimo na isto lokacijo in na podlagi tega, koliko jih na novo označimo in koliko jih ponovno ulovimo, lahko izračunamo velikost populacije.«
Napačna je tudi predstava, da odrasli metulji dolgo živijo. Življenjska doba metuljev je naravnost tragično kratka: »Ponavadi živijo nekaj dni do kakšnega meseca – odvisno od vrste in tudi od tega, koliko so aktivni. Tisti, ki prezimijo kot odrasli osebki, imajo potem življenjsko dobo tudi nekaj mesecev, a so neaktivni v zimskem času.« Zelo kratek življenjski krog imajo, kar pa ni nujno slabo (razen seveda za metulje): »Pomembna lastnost metuljev je tudi to, da so zelo dobri bioindikatorji, zato jih tudi popisujemo, ker imajo v enem letu lahko več generacij. Hitro pokažejo na spremembe v okolju – če posežemo v njihov prostor, se bo hitro poznalo, ali se populacija zmanjša ali pa poveča, če se stanje izboljša. Preko metuljev lahko ugotovimo, v kakšnem stanju je narava.«
Gosenica pod krinko
Ena Barbarinih najljubših vrst je skupina metuljev mravljiščarjev. Imajo naravnost filmsko zgodbo, a slabega piarovca, zato niso zelo znani. Takole gre: ti metulji večino svojega življenja preživijo v mravljišču, ampak ne kateremkoli, biti mora mravljišče rdečk, to je poseben rod mravelj, ki imajo mravljišča pod zemljo. Samica metulja odloži jajčeca na točno določeno vrsto hranilne rastline, in ko se izleže gosenica, se spusti na tla, ker pa oddaja določene vonjave, s tem prelisiči mravlje, da jo prepoznajo kot svojo in odnesejo v mravljišče. Tam ima vso hotelsko oskrbo, mravlje delajo z njo, kot da je njihov zarod, jo hranijo, čistijo. V mravljišču se tudi zabubi, tako preživi zimo, ampak ko se iz bube izleže metulj, se stvari zelo dramatično spremenijo. Kamuflaže ni več, mravlje spoznajo, da so v gnezdu imele vsiljivca, kukavičje jajce, tako rekoč, in prevare ne sprejmejo prijazno, metulja lahko celo pokončajo, če ni dovolj hiter. Čim prej jo mora pobrisati iz mravljišča. Prav zaradi tega življenjskega kroga so mravljiščarji pri nas precej ogroženi.
Tipam privlačen parfum
Kako privabiti metulja nase: bodite čim bolj prepoteni. Resno, metulji radi sedejo na prepoteno kožo – ker potrebujejo minerale, ki so v potu, sedejo na kožo, iztegnejo sesalo in začnejo srkati. Seveda pa to počnejo tudi v lužah ali na iztrebkih …
Metulji imajo odlično razvit vonj, posebej nočni metulji se nanj zelo zanašajo. Vonj zaznavajo s tipalkami in pri nekaterih vrstah lahko samec zazna samico, ki oddaja feromone, nekaj kilometrov daleč. Tudi vidijo odlično, le da v drugačnem spektru kot mi. Vemo, da imajo nekateri cvetovi strukture, ki so vidne le žuželkam, in delujejo kot nekakšne pristajalne steze, ki usmerjajo žuželke v sredino cveta.
Pridite, gremo metulje gledat!
Barbara je tudi članica Društva za preučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije. Ustanovljeno je bilo leta 1999 in deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Vsi v društvu so prostovoljci. Počnejo marsikaj – za vse njihove aktivnosti niti nimamo prostora, ampak takole, na kratko: ukvarjajo se z izobraževanjem, približevanjem metuljev javnosti, popisovanjem, sodelujejo pri naravovarstvenih projektih. Pozimi se dobivajo na fotovečerih, na predavanjih – če koga zanima, pravi Barbara, ga z veseljem povabijo medse. Med terensko sezono organizirajo različne terene, pa tekmovanja, kjer tekmujejo, kdo bo videl več različnih metuljev. Pa tole se sliši zanimivo: evropske noči nočnih metuljev. Potekajo po vsej Evropi sočasno. Zanimivo je, uporabljajo posebna svetila, ki privabljajo metulje. Če bi kdo, ki ni član društva, rekel, jaz bi šel pa z vami, je to mogoče? Seveda, odgovarja, načeloma nikogar ne odklonimo, vse je stvar dogovora. Samo to je treba upoštevati, svari, da se dnevne metulje popisuje med deveto zjutraj in peto popoldne, ko je najbolj vroče, nočne pa po sončnem zahodu, kar je poleti zelo pozno, in da je vse skupaj fizično precej naporno. Metuljni safariji niso za reve, očitno.
