Menda je v današnjem času težko biti karkoli. Težko je biti mlad, težko je biti star. Biti reven je itak težko, a menda tudi ubogi direktorji in kriptomilijonarji trpijo svoje bubu rane. Prav tako bojda ni lahko zavednim domoljubom, biti temnejše polti pa že od pamtiveka pomeni prenašati posebno pezo. Gejem nikoli niso posebej cvetele rožice, ženske pa so po vseh merljivih kriterijih še vedno v podrejenem položaju.
Živimo pač v posebej kaotičnem času prehoda v neznano, ki ga skoraj vsi občutimo kot tesnobnega in neprijaznega. To so trenutki, ki jih je italijanski filozof Antonio Gramsci imenoval »čas pošasti«. Begunci, staroselci, dekadentna mladina, mesojedci in vegani, feministke in šovinisti, verski fanatiki ter brezbožni nihilisti – vsak med nami je za nekoga pošast.
Kjer pa lomastijo pošasti, vznikajo tudi oklepljeni prenapeteži, ki vihtijo krepela veličine, obratno sorazmerne s premoženjem tam spodaj. Kajti če verjamemo zagovornikom ideologije toksične moškosti, so najbolj prebite med vsemi parami zgodovine v tem trenutku mladi heteroseksualni beli tipi, ki jim pošasti odžirajo temeljne človekove pravice do – oprostite, uporabili bomo njihovo razsvetljeno izrazoslovje – f…a in keša v neomejenih količinah.
Ščemenje v mošnji
Najbolj prepoznavna karikatura te ideologije je Britanec Andrew Tate. Lahko bi ga opisali kot enega najbolj priljubljenih globalnih vplivnežev, propadlega kikbokserja, spolnega predatorja in nasilneža, organizatorja nekakšne spletne piramidne sheme in po novem tudi politika. Toda namesto vseh teh označb je Tata še najlaže in tudi najbolj točno opisati z eno samo besedo: nastopač.
Gre za človeka, ki nikoli ne bo presegel najprimitivnejše stopnje razvoja človeške osebnosti, za katero je po Freudu značilno slepo sledenje principu užitka. Njegova vizija za življenje ni nič drugega kot scenarij za pogrošni pornič s samim seboj v glavni vlogi: neskončna orgija s ponižanimi, po možnosti prebutanimi lepoticami v razkošni graščini, prigoljufani na račun tujega denarja.
Zdi se nemogoče, da bi takšnega primitivca lahko kdorkoli jemal resno; Tate deluje tako noro nezrel, tako nesposoben obvladovati nevzdržno ščemenje v mošnji, tako zelo neprilagojen na realnost, da je že sedaj moč z gotovostjo napovedati tragičen konec njegove zgodbe – življenje pač ni pornič. A ker živimo v času pošasti, v katerem je mogoče vse, je Andrew Tate postal ikona množice mladih belih moških po vsem svetu. Nedavno je ustanovil lastno politično stranko, s katero želi naskočiti – in mastno nategniti – vrh britanske politike.
Cesarici, kar je cesaričinega
Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako zelo tipično. In realno. Ne nazadnje je oblast v najmočnejši državi na svetu pravkar že v drugo prevzel tip, ki je za ženske rekel, da jih je treba »zgrabiti za pi..o«, in ki je plačeval za seks s porno starleto – tudi Donald Trump, še en nastopač, ki mu je uspelo, želi živeti v porniču. In še en beli multimilijonar, ki mu povzročajo bubu rane pripadnice in pripadniki vseh demografskih skupin, ki niso njegove, še posebej boleče pa mu zadajajo ženske, ki ne želijo nastopati v njegovih fantazijah.
Za Trumpa, Tata in druge karikature toksične moškosti so ženske, ki se upirajo patriarhatu, najbolj sprevržene med vsemi pošastmi.
Torej ženske, ki nočejo po ves dan stati za šporhetom in vso noč na uslugo ležati v postelji, vmes pa nagačene ždeti na polici z igračkami. Ženske, ki želijo enako plačilo za enako delo, enake možnosti in pravice, enako življenje kot njegova demografska skupina. A najmanjši dečki najglasneje tulijo, če ne dobijo svojih igračk. Za Trumpa, Tata in druge karikature toksične moškosti so ženske, ki se upirajo patriarhatu, najbolj sprevržene med vsemi pošastmi.
In toksična moškost je najradikalnejši odziv patriarhata na ta čas prehoda iz nepravične preteklosti v neznano prihodnost. Celoten zahodni civilizacijski krog trese refleks radikalne retradicionalizacije, na okopih katere se v obrambo svoje ogrožene dominacije zbira množica moških, zlasti mladih. Tudi v Sloveniji.
Mulci so brali Igro, potem pa pecali po BTC-ju
Kakšnih petnajst let bo tega, kar smo pod Alpami dobili prevod knjižne uspešnice Igra ameriškega avtorja Neila Straussa. Ta je v bukvi, namenjeni samskim moškim, prodajal bolj ali manj domiselne trike za osvajanje žensk. Fore so bile sicer preproste, zato pa menda učinkovite, in tako so se po ljubljanskih lokalih in BTC-ju pojavile lovske družbice potrebnežev, ki so oboroženi z metodami iz Straussovega priročnika načrtno pecali nič hudega sluteča dekleta.
Jasno, tudi oni so želeli svoj lastni pornič. Tudi oni so bili naveličani iskrenosti, ranljivosti in negotovosti, ki jo prinaša stik s sočlovekom. Zavrnitve bolijo, predvsem pa so krivične – vsak zase je z gotovostjo vedel, da si kot dober moški zasluži dobro žensko. Oziroma zavetje in dober seks. Skratka užitek – mar ni to smisel življenja? Igra – mar ni to življenje? Toda babe brez zveze komplicirajo. Zato jih je treba prelisičiti, zapeljati in, končno, odvaditi kompliciranja. Podrediti. Napravite mi mojo moškost znova veliko, zato ste tukaj.
Njena.si
Srčna soseska povezala Slovenijo: 150.000 evrov donacij podeljenih 20 prostovoljnim društvom
Prva generacija fantov z mobiteli, ki so zoreli v okoliščinah venomer dostopne pornografije, je začela terjati svoje. Studii za fitnes in trening borilnih veščin so se začeli polniti – pravi moški mora biti sposoben potolči vse tekmece, da si izbori in obrani, kar je njegovega.
Straussova knjiga si je tudi v Sloveniji pridobila kult privržencev. Romantiko je zamenjal algoritem, osebe so postale igračke, ženske so bile bejbe. Prva generacija fantov z mobiteli, ki so zoreli v okoliščinah venomer dostopne pornografije, je začela terjati svoje. Studii za fitnes in trening borilnih veščin so se začeli polniti – pravi moški mora biti sposoben potolči vse tekmece, da si izbori in obrani, kar je njegovega. Pravi moški mora biti mišičast in natreniran, da se lahko postavi po robu pošastim, ki rjovejo okoli njega.
Biti kot Jordan
Leta 2018 je v Ljubljano prvič prišel prvi med zadnjimi pravimi moškimi, kanadski psiholog Jordan Peterson. Ali kot so ga poimenovali na nekem zlohotnem portalu, »intelektualizem za bedake«. Veste tisto, ko gre narod na nastop Naceta Junkarja in Helene Blagne in potem na Facebooku piše, kako obožuje opero – nekaj podobnega je Peterson. Znan oziroma viralen je postal, ko se je na univerzi uprl označevanju vecejev za tretji spol, in marsikdo, ki ne želi izvedeti, kaj nas čaka za ovinkom zgodovine, se je tedaj poistovetil z njegovim vztrajanjem na okopih starega. To staro ni samo dobro, še zdaleč ne – a Petersona in njegovih vernikov to ne zanima.
In tako so njegove teze moškemu kot bojevniku, ki obvladuje svoj preprosti svet, zbite skupaj iz nakradenih drobcev Junga, Campbella, Scruttona in drugih mislecev, postale nekakšen manifest novega patriarhata s človeškim obrazom. Peterson pa je postal zvezda; njegova predavanja v Ljubljani pred šestimi in nato še pred tremi leti so bila razprodana v nekaj trenutkih.
Toda Peterson še ni mogel prodreti do slovenskih srednješolcev in študentov. Preveč strokovnih izrazov, preveč gub na obrazu in premalo mišic. Suhljati kanadski knjižni molj s kronično depresijo za mulce pač ni kredibilen ideal moškosti. Nakar je na sceno prišel Andrew Tate, nova in popolnoma odpičena stopnja v razvoju toksične moškosti: Peter Pan na steroidih.
Fantje so množično klikali njegove posnetke, se režali ob njegovem poniževanju zmaličenih silikonskih spremljevalk in se slinili ob njegovih dragih avtomobilih. Komu mar, če je car gol – samo poglejte njegove bicepse. Poleti 2022 je britanski nastopač s svojim obiskom počastil tudi našo državo; pred ljubljanskim hotelom Intercontinental ga je pričakala horda najstnikov z mobiteli v rokah.
Vsak četrti slovenski dijak se ne bi ustavil
Kako razširjena je toksična moškost med slovenskimi mladeniči, je nakazala raziskava Empath, ki jo je po slovenskih srednjih šolah v sodelovanju s partnerskimi organizacijami izvedel Pedagoški inštitut. V njej je skoraj tri četrtine anketiranih dijakov ocenilo, da so moški boljši vodje kot ženske – stališče, ki ga Donald Trump takoj podpiše. Četrtina fantov pa je prepričana, da se ženske zgolj pretvarjajo, kadar zavrnejo spolni odnos; dijaki so prepričani, da si punce v resnici želijo, da nadaljujejo. Zato se ne smejo ustaviti – drža, na katero bi bil Andrew Tate ponosen.
Manj ponosne bi bile mladoletnice, ki so za britanski BBC izpovedale, kako jih je nabildanež davil in posiljeval. Toda njihove izpovedi niso viralne. Njihov »ne« pa je očitno seksi. Pred raziskavo Empath so bili lanskega junija predstavljeni izsledki Raziskave o mladih v Sloveniji, ki je nedvoumno pokazala, da so slovenski fantje vse bolj radikalizirani, nacionalistični in homofobni.
Biti pravi moški v času pošasti: podirati ženske, iztrebljati homoseksualce ter metati v Sotlo in Kolpo begunce, ki prihajajo trosit svoje nečiste gene. Kri in čast, kdor ni z nami, ga na gobec. Patriarhat v svojem smrtnem boju slepo tolče okoli sebe.
Armagedon je pred vrati – vse lepo in prav, a kdo bo pomil posodo?
Vse več moških ne zmore obvladovati tesnobe ob soočanju z vse bolj kompleksnim svetom. Za pomoč ne bodo prosili, ker se to za močnejši spol ne spodobi. In tako se anestezirajo s porniči, alkoholom in športom.
Skleca za skleco, počep za počepom prestrašeni fantki nalagajo nase svoje mesne oklepe.
Nihče ne reče več, da »telovadi« – vsak samo še »trenira«. Za kaj, za boga milega, saj niso olimpioniki. Za preizkušnje, ki neizogibno prihajajo; za boj, v katerem bo treba zmagati – za tradicijo, očetnjavo, za tako, kot je nekdaj bilo: patriarhat. Za soočenje s samim seboj, za pogled v ogledalo, za preblisk zavesti o lastni ničevosti, nemoči in minljivosti. Bubu, nihče ne popiha. Skleca za skleco, počep za počepom prestrašeni fantki nalagajo nase svoje mesne oklepe. Krepela pa so itak vedno pripravljena.
Trenirajo, njihove žene pa medtem prihajajo zgarane iz služb, skrbijo za otroke in čistijo domače ognjišče ter ponoči razklepajo kolena. Ženske ne potrebujejo vitezov, temveč nekoga, ki bo pomil posodo in posesal tla. Toda njihovi možje in sinovi so jezni. Oni se čutijo ogrožene, prezrte, nespoštovane, izkoriščane. Nategnjene. »Woke kultura* je zrcalna slika fašizma,« je v pogovoru za Delo lamentiral nekdanji državni svetnik Matjaž Gams. Človek, ki je ob neki drugi priložnosti na nacionalni televiziji izjavil, da je »Hitler želel dobro človeški civilizaciji«. Enakega perja tiči.
Koliko ljudi bo v Angliji volilo stranko Andrewa Tata? In koliko bi jih podobno stranko obkrožilo na volitvah v Sloveniji? V tem trenutku zagotovo ne prav veliko. Tatove eskapade so za norost označili tudi najkonservativni med slovenskimi mediji. Nekje je vseeno meja. Toda seme toksične moškosti je zasajeno, pa tudi vzklilo je že pred časom. In vsa ta nakopičena negotovost, to razbeljeno razočaranje in potreba po užitku morajo na neki točki brizgniti na plano.
*Woke [vôu̯k] je angleški pridevnik, ki pomeni »pozoren na rasne predsodke in diskriminacijo«. Od leta 2010 je začel vključevati širše zavedanje o družbenih neenakostih, kot je seksizem, uporablja pa se tudi kot kratica za ideje ameriške »levice«, ki vključuje socialno pravičnost.
