Že ko je vstopila na štanjelsko grajsko dvorišče, je bilo jasno, da je predsednica države Nataša Pirc Musar ljubiteljica psov. Čeprav ima sama, kot je v svojem nagovoru hudomušno pripomnila, dve čivavi, je vsem rejcem in lastnikom kraških ovčarjev čestitala, saj se prav z njihovo pomočjo ohranja ta edina slovenska avtohtona pasma psov.
Število vztrajno raste
Dan kraškega ovčarja v Štanjelu že vrsto let poteka v organizaciji Kluba kraških ovčarjev Slovenije in je postal praznik pasme, je poudaril predsednik kluba Blaž Vehovar. Ocenjuje, da je v Sloveniji okrog tisoč kraških ovčarjev, številka pa počasi, a vztrajno raste. Tudi na Krasu. »Mislim, da ni delčka Slovenije, od koder danes ne bi prišel kakšen kraški ovčar,« je zadovoljno ugotavljal Vehovar. Štanjel in kraški ovčar pa sta povezana vse leto; na stalni razstavi Narava in človek na Krasu lahko obiskovalci vsak dan spoznavajo zgodovino ter značilnosti kraškega ovčarja.
Damijan Vitez iz vasi Gaberje na Vipavskem se s kraškimi ovčarji ukvarja že štiri desetletja. Kakšni so kraševci? »Odlični,« je odgovoril na kratko. »Kraševce svetujem ljudem, ki imajo radi živali in naravo. Ne prenašajo grobosti. Na človeka se zelo navežejo, nikoli se ne bodo obrnili proti svojim domačim. Grobost pa zamerijo. Zato so jim kdaj rekli, da so trmasti, a to ni res. Če se ga lepo vzgaja, je to neverjeten pes,« je po štirih desetletjih še vedno navdušen Vitez. Zanimanje za mladiče kraških ovčarjev se je zadnja leta povečalo. Pred 20 leti so težko prodali 30 mladičev letno, zdaj se številka giblje okrog sto mladičev na leto.
Dan kraških ovčarjev je praznik
V družini Zimšek iz Maribora so se za kraškega ovčarja odločili iz dveh razlogov. »Prvi razlog so bili patriotski nagibi, drugi pa je bil povezan z opisom karakterja, ki nam je ustrezal. Pri kraškem ovčarju bi, v primerjavi z drugimi pasmami, ki smo jih imeli, izpostavila veliko srčnost, socialni čut in pogum, zelo je zaščitniški,« je povedala Janja Zimšek. Na Kras se radi vračajo: »Saj je to naš praznik!«
Na grajskem dvorišču smo srečali tudi Valentino in Jana Gojznikarja iz Griž pri Žalcu. »Odločitev za kraškega ovčarja ni bila težka, saj smo ga imeli doma, ko sem odraščal. Pasma mi karakterno ustreza, niso zahtevni, so pa zelo ljubeči in predani. Kraškega ovčarja bi priporočil vsem družinam, ki ne iščejo le hišnega ljubljenčka, ampak pravega družinskega člana. Ni pa to pes za stanovanje in mesto,« je povedal sin Jan, mama Valentina pa je dodala: »So izredni čuvaji svojega doma, dvorišča, hkrati pa zelo prijazni do okolice, ko gredo ven.«
Pasmo priznali leta 1968
Že Janez Vajkard Valvasor je v knjigi Slava vojvodine Kranjske opisoval močne in neustrašne pse, ki so jih gojili ob reki Pivki. Ta zapis je najbolj trden dokaz, da so kraševci živeli na našem ozemlju že pred več stoletji. Prvotno so kraševce imenovali istrski ovčarji, vendar je po prvi svetovni vojni Istra pripadla Italiji, zato so ga slovenski kinologi preimenovali v ilirski ovčar. Po drugi svetovni vojni so ime ilirski ovčar uporabljali za dve pasmi: šarplaninca in kraševca. Po drugi svetovni vojni so lahko slovenski kinologi našteli le 44 kraševcev. Današnjo pasmo so mednarodni kinologi priznali leta 1968 pod imenom kraševec.
