Pri nas je divja ščetica dokaj nepoznana, medtem ko jo v kitajski medicini uporabljajo pogosto. V 16. in 17. stoletju so z njo uspešno zdravili sifilis, medtem ko so jo zeliščarji uporabljali pri zdravljenju presnovnih bolezni pa tudi artritisa, artroze in putike. Je izjemno grenkega okusa. Deluje odvajalno, razstruplja, zavira vnetja, odpravlja blokade in čisti kri. Zdravi bolezni ledvic in jeter, uspešno pa učinkuje tudi proti boreliozi.
Bodičasti listi
Divjo ščetico prepoznamo po bodičastih in otrdelih socvetjih v obliki valja. Nekoč so z njimi česali predivo. Uspeva na preoranih tleh, pogosto pa jo najdemo tudi ob gradbiščih cest in večjih stavb. Rastlino prepoznamo tudi po bodičastih listih, ki spominjajo na osat, le da je celotna površina posejana z bodicami. Več parov nasproti ležečih listov nato v nadaljevanju tvori rozeto, ki prezimi.
Nabiramo korenine
V zdravilne namene nabiramo in uporabljamo korenine. Najboljše je nabirati enoletne korenine, v času mirovanja rasti, to je v pozni jeseni ali zgodaj spomladi, ko je zemlja še deloma zamrznjena. Korenine so izjemno razvejane, a z njimi ravnamo previdno, saj je največ koristnih učinkovin v zgornjih plasteh. Tako pazimo, da ne poškodujemo povrhnjice. Korenine nato dobro operemo in po potrebi oščetkamo. Nato na drobno zrežemo in z njo do vrha napolnimo steklen kozarec ter prelijemo z žganjem. Pustimo mesec dni, nato precedimo. Postopek lahko skrajšamo tako, da korenino sesekljamo, prelijemo z žganjem in pustimo vsaj 24 ur. Nato uživamo po eno jedilno žlico skupaj z goščo do trikrat na dan, pol ure pred jedjo. Kura lahko traja največ tri mesece, nato za mesec dni prekinemo.
