Rusiji je vladala več kot tri desetletja. Razširila je njene meje in iz nje naredila enega od najmočnejših globalnih igralcev. A zaradi te moči je Katarina Velika postala žrtev mizoginističnih mitov. Nimfomanija, zoofilija, voajerizem, celo ljubezen do erotičnega pohištva – malo je bilo oblik spolne deviantnosti, ki jih niso pripisovali ruski carici.
Poročiti se pomeni ostati brez
Zgodovinarji ji pripisujejo številne ljubimce, a je bila med letoma 1752 in 1796, torej v 44 letih, v 12 ljubezenskih razmerjih, od katerih jih je večina trajala več kot dve leti. To nikakor niso številke, ki bi jih pripisovali domnevni spolni razuzdanki. Podobno kot angleška kraljica Elizabeta I. je Katarina Velika spoznala, da poročiti se pomeni odpovedati se svoji moči, zato si je raje izbirala partnerje, s katerimi je dobro sodelovala.
Na ključnih položajih
Z ruskim carjem Petrom III. se ni ujela. Do leta 1752, torej devet let po poroki, si je našla ljubimca Sergeja Saltikova. Kmalu zatem je spoznala Stanislava Poniatovskega, s katerim je imela hčerko in ki ga je pozneje »namestila« za kralja Poljske, s čimer je utrdila položaj Rusije v Evropi, saj je tako učinkovito dobila vazala. Po Petrovi smrti v zaroti julija 1762 je postala ruska carica. Ni se več poročila, je pa svoje ljubimce redno nameščala na ključne položaje ruske vlade.
Ključno vlogo v zaroti je odigral Grigorij Orlov, s katerim je imela sina, ko je še bila poročena. Ko je Orlov avgusta 1722 zapustil dvor, je njen ljubimec postal Aleksander Vasilčikov. Leta 1744 ga je zamenjal Grigorij Potemkin. Ta je njen najljubši minister ostal tudi, ko se je njuna zveza leta 1776 končala. Katarina je zanj pridobila naslov kneza Svetega rimskega cesarstva.
V naslednjih 20 letih je imela še sedem ljubezenskih razmerij. In čeprav navadno s precej mlajšimi moškimi, le malo govori v prid njeni domnevno nenasitni spolni sli. Od kod torej izvirajo govorice?
Iz ust sovražnikov
Razumeti je treba, da so bile tovrstnih obtožb deležne vse ženske na vplivnih položajih, ki se niso bile pripravljene podrediti mogočnejšemu možu, od Kleopatre do Ane Boleyn, Katarine Medičejske in že omenjene Elizabete I. Za govorice so bili zaslužni njihovi sovražniki. Klevete o Kleopatri so zrasle na zelniku Rimljanov, Katarina Velika pa si je sovražnike v Franciji nakopala zaradi premajhne podpore tamkajšnji revoluciji, zaradi česar je bila deležna podobnih opolzkosti kot Marija Antoaneta. Francoski tisk je neumorno tiskal o njeni nenasitni spolni sli, nič drugače ni bilo na Otoku.
Po najbolj zloglasnem od teh mitov je Katarina umrla med spolnim odnosom z žrebcem, ki je padel nanjo, potem ko se je vdal jermen, ki ga je držal nad njo (v resnici je umrla zaradi kapi). Ježa konj kot prispodoba za spolnost ima dolgo zgodovino uporabe v umetnosti obrekovanja dvorjank, saj je bila tesno povezana z idejo plemenitega porekla. Da je bila Katarina vešča jahalka, je bila zgolj voda na mlin njenih obrekovalcev.
Če dvomi o mizoginiji kot viru teh neresnic še niso odpravljeni, je treba pogledati, kaj so o njej govorili ali mislili njeni vplivni sodobniki. Pruski kralj Frederik Veliki je tako o njej dejal: »Ženska je vedno ženska, zato ima češlja bodisi v lakoti bodisi v vladi več vpliva kot trdna politika, ki jo vodi pravi razum.«
Celo njen sin Pavel I. Ruski, ki mu je poskušala odtegniti krono, je izdal odlok, ki je ženskam prepovedoval, da bi v prihodnje sedle na ruski prestol. Podobnih nazorov je bil znan ruski pesnik Aleksander Puškin, ki jo je pozneje imenoval za »hinavko v krilu«.
Tovrstnih izpadov je torej bila deležna ženska, ki je imela večjo moč kot skoraj vsi njeni moški sodobniki.
