Mislite, da so sodobna kraljeva rojstva bolj spektakli kot družinske zadeve? Marija Antoaneta se ne bi strinjala.
1. novembra 1661 je začela rojevati Marija Terezija, španska soproga francoskega kralja Ludvika XIV. Takoj, ko je dobila popadke, so se njene tihe sobane napolnile s princi, vojvodami in groficami.
Morali so se prepričati
Rojstvo kraljevega otroka je bilo tako pomembno, da je terjalo prisotnost prič. Kraljice se rojevale pred številčnim občinstvom, zaradi česar so se porodov bale, med njimi pa obupovale. A le tako so lahko zagotovili, da živega otroka niso zamenjali z mrtvim oziroma deklice z dečkom.
Pred palačo pa je vladalo vzdušje, primerljivo s tistim med karnevali: plesalci so plesali balet, pod oknom kraljeve spalnice so odzvanjale harfe, kitare in kastanjete. Vse to v upanju, da bi razvedrili ubogo kraljico, ki je v svojem maternem jeziku vpila: »Nočem roditi, hočem umreti!«
Njen strah ni bil iz trte izvit. Porod se je v tistih časih pogosto končal s smrtjo – bodisi matere bodisi otroka. Infekcije niso bile redkost: v Franciji je pred prvim letom starosti umrl vsak tretji dojenček. Marija Terezija Španska pa je poleg tega bila še pod ogromnim pritiskom, da kralju zagotovi dediča, s tem pa preživetje dinastije Burbonov.
Po 12 urah agonije je le rodila dečka, Ludvika Francoskega. Sončni kralj se je sam skozi okno zadrl, da je kraljica rodila fanta.
Velik pritisk
Številne kraljice so se s pritiskom, da rodijo dečka, srečale že po zaključku poročnega slavja. Francoska kraljica iz 16. stoletja Katarina Medičejska si je tako obupno želela zanositi, da je poiskala pomoč zdravilcev, ki so ji naročili, naj pije kobilji urin in namaka svoj »vir življenja« v goveje iztrebke, pomešane z zmletimi srnjakovimi rogovi.
Neopaženo omedlela
Ko so le zanosile, so bile pod stalnim nadzorom. Verjetno pa ga ni bilo poroda, ki bi bil bolj pričakovan od prvega Marije Antoanete leta 1778. In čeprav je njena mama, vladarica Marija Terezija, v habsburških deželah odpravila »javne porode«, njeni hčerki v Versajski palači smernic ni uspelo spremeniti. 19. decembra zjutraj je pozvonila zvonec, s čimer je dala vedeti, da se njen porod začenja. Po 12 urah je rodila deklico Marijo Terezijo, v njenih prostorih pa je bilo tako burno in vroče, da je doživela napad in omedlela. Zbrani so potrebovali nekaj minut, da so to opazili. Sčasoma so potrgali deske z oken, ki so zadrževale zimski hlad, svež zrak pa je kraljici dal potrebnih moči.
Marija Antoaneta je naslednjih 18 dni preživela v postelji. Ker je rodila deklico, je lahko z njo preživela več časa. Sin bi tako rekoč bolj pripadal kraljestvu.
Prepuščena sama sebi
Bodoča Katarina Velika je leta 1754 rodila sama na trdi vzmetnici v carjevi poletni palači. Ko se je rodil Pavel, ji ga je carica Elizabeta Ruska iztrgala iz rok in odnesla. Katarina je naslednje tri ure preživela na tleh in brez vode, dokler se ni vrnila babica. Naslednje mesece je bila prepuščena sama sebi v svoji postelji. Ker ni mogla videti svojega otroka, je načrtovala maščevanje.
Začrtala smernice
Poskusi, da bi spremenili ustaljene postopke, so bili redkost. Margareta Beaufort, mama Henrika VII. Angleškega, je naporen porod izkusila pri komaj 13 letih. Izkušnja ji je pustila duševne, najverjetneje pa tudi fizične posledice, saj drugih otrok ni imela. Ko je njen sin postal kralj, je zasnovala protokol, ki mu je bilo treba slediti pri rojstvih vseh njenih vnukov: porodnica je lahko izbrala sobano, v kateri bo rodila, sobano pa je bilo treba okrasiti z bogatim okrasjem – nezakrito je moralo ostati le eno okno, če bi si porodnica zaželela svetlobe. Nekaj tednov pred porodom se je morala posloviti od moških služabnikov, po prejetem obhajilu pa je vstopila v »svet žensk«, ki po novem izključno tvorijo njeno spremstvo. Če je porod preživela, je morala naslednjih 40 dni preživeti v svojih sobanah, po 40. dnevu pa se je po cerkvenem obredu pridružila kraljevemu gospodinjstvu.
Vseeno niso verjeli
Leta 1688 je Marija Modenska, katoliška soproga kralja Jakoba II. Angleškega, po šestih mesecih nosečnosti začela rojevati. Angleški protestanti, še posebej Jakobovi dedinji iz njegovega prvega zakona, z njuno zvezo niso bili zadovoljni. Bali so se rojstva dediča, ki bi uzurpiral žensko linijo nasledstva.
Da bi se kar najbolje zaščitil, je Jakob II. sobano, v kateri je rojevala njegova soproga, napolnil s pričami. Rodil se je deček, ki je dobil očetovo ime, a na koncu so kraljevi ukrepi bili bob ob steno. Njegovi hčerki Ana in Marija nista verjeli, da prezgodaj rojenega otroka niso zamenjali, to pa naj bi tudi bil razlog, zakaj so Jakoba II. tistega leta vrgli s prestola.
Mejnik: 19. stoletje
Zora 19. stoletja je navade v veliki meri spremenila. Leta 1853 je z uporabo kloroforma med porodom za lajšanje bolečine šokirala kraljica Viktorija in rodila sina Leopolda. In čeprav v nekaterih kraljevih družinah še ohranjajo določene arhaične tradicije, so porodi te dni veliko bolj zasebne zadeve.
