Želja po pripovedovanju ter prenašanju izkušenj in znanja je od nekdaj del človeške narave. Pripadniki različnih skupnosti in kultur so med seboj delili številna izročila, da bi se bolje spoznali in prikazali dežele, iz katerih so izvirali. Legende so se začele širiti in se bogatile z novimi podrobnostmi, ki včasih zvenijo bolj kot plod domišljije kot pa del resničnosti. Kljub temu so jih tisti, ki so jih prvič slišali, vsaj v starih časih, imeli za resnične.
V njih je bilo zmeraj polno različnih pošasti, nenavadnih zveri in bitij, ki so bili zanimivi in zastrašujoči. Grki so pisali o Minotavru v labirintu, sirenah, ki so s svojimi zapeljivimi pesmimi pomorščake gnale v smrt, Vikingi pa so, medtem ko so pili medico, pripovedovali mite o trolih in vilincih.
Ostanki teh legend živijo še danes in so prepleteni s popularno kulturo. V filmih se vampirji bojujejo z volkodlaki, v knjigah pa se pojavljajo palčki in kraljice zmajev.
KRAKEN
Kraken je bil strah in trepet morskih globin. Z dolgimi lovkami, podobnimi hobotničnim, je lovil ladje, jih lomil in požiral skupaj s člani posadke. Zapisi o tej morski pošasti so se prvič pojavili pri nordijcih leta 1180. Mornarji so v pristaniščih od Skandinavije do Grenlandije pripovedovali zgodbe o krakenu. Mnogi ga nikoli niso videli, vendar so bile zgodbe dovolj, da so prestrašile mornarje.
Še danes ni povsem znano, katere vrste bitij se skrivajo v oceanih. Morda je med njimi tudi velikanska hobotnica, podobna krakenu ...
KENTAVER
Konji so bili udomačeni pred približno 8000 leti, v Mezopotamiji pa so jih od leta 2000 pr. n. št. uporabljali za prevoz posevkov, o čemer pričajo najdene risbe. Mnenje je, da je mit o kentavru nastal v starodavnih časih, ko so vojaki na konjih napadali ljudstva, ki jim ta žival še ni bila znana.
Prizor jezdeca, ki juriša na mogočnem konju, je bil zanje verjetno prava nočna mora. Mogoče je, da so takrat ustvarili sliko nenavadnega bitja – pol konja in pol človeka.
ENOROG
Zgodbe o teh lepih konjih so pripovedovali že v antiki. Grki so verjeli, da enorogi živijo v oddaljenih predelih Indije. Opisovali so jih kot hitre živali s čudežnim rogom, ki zdravi bolezni. Podobno so bili prikazani v srednjem veku, vendar so prevzeli tudi svetopisemski prikaz enoroga kot redkega prelepega bitja, ki ga lahko ukroti le devica.
Rogovi teh mitoloških bitij so bili cenjeni zaradi nenavadnih prečiščujočih lastnosti. Zato so domiselni trgovci začeli prodajati rogove samorogov in nosorogov in ljudi prepričevali, da pripadajo enorogom.
Raziskovalec Marco Polo se je z nosorogi prvič srečal v 13. stoletju. Ker nikoli prej ni videl podobne živali, jo je povezal z izročili o enorogih. Razočaralo ga je, da se grdi nosorog ni mogel primerjati s plemenitim bitjem v naročju device.
GRIFON
Grifon je kombinacija dveh mogočnih živali – ima telo leva ter glavo in krila orla. Njemu podobna krilata bitja, kot je Lamassu, se pojavljajo v številnih kulturah. Pred več tisoč leti so jih opisovali v Egiptu, Grčiji in Perziji. Kljub temu pa je grifon še starejši in izvira iz bronaste dobe.
Zgodbe o njem so si pripovedovali v 7. st. pr. n. št., ko je svilna cesta postala bolj prometna. Verjeli so, da grifoni živijo na Daljnem vzhodu, kjer ležejo zlata jajca, ki zemljo naredijo plodnejšo. Ta mit ni nastal po naključju. Na mongolskem delu puščave Gobi so namreč našli fosilne ostanke dinozavra protoceratopsa. Njegova jajca in čeljusti, ki spominjajo na kljun, ustrezajo opisu grifona.
SIRENA
Prva sirena je bila asirska boginja plodnosti Atargatis, ki se je od sramu spremenila v morsko vilo, potem ko je po naključju ubila svojega ljubimca. Pozneje se je pri starih Rimljanih pojavil mit o morskih nimfah Nereidah na obali Galije (v današnji Franciji), ravno tako pa izročilo o sirenah.
V umetnosti so jih sprva prikazovali s telesi ptic, nato pa so kot zapeljiva bitja, ki vabijo pomorščake, prevzele obliko rib. Starodavna izročila pravijo, da sirene prinašajo nesrečo in izzivajo nevihte.
Ko se je v 15. stoletju začelo obdobje velikih geografskih odkritij, so mornarji vse pogosteje poročali, da so se srečali s sirenami. Med njimi je bil tudi Krištof Kolumb, ki je zapisal, da niso ravno lepe, ker bolj spominjajo na moške. Zelo verjetno je, da so pomorščaki naleteli na mante in druga vodna bitja in so mislili, da so sirene.
VOLKODLAKI
Volkodlake omenjajo že v starodavnih mezopotamskih in grških spisih. Nekatera poročila navajajo, da so bogovi spreminjali moške v volkodlake, da bi jih kaznovali za zločine in grehe, ki so jih storili. Verjeli so, da si prekleta bitja lahko povrnejo človeški videz, če niso okusila človeškega mesa. Domnevajo, da so se stari narodi bali volkov, vendar je zelo verjetno, da so te živali napadale ljudi le takrat, ko so bile izstradane ali ko so se počutile ogrožene.
Ljudožerstvo so v srednjem veku pogosto pripisovali volkodlakom. Ta zločin je bil za mnoge nesprejemljiv, zato je bilo lažje zanj kriviti neko pošast.
ZMAJI
Zmaji se pojavljajo v mitih številnih narodov, zato so tudi različno prikazani. Kitajski zmaji najbolj spominjajo na kače in jih povezujejo z bogovi in cesarji, v srednjeveški evropski mitologiji pa so prikazani kot krilata bitja, prekrita z luskami, ki jih po navadi premaga kakšen junak.
Obstaja možnost, da imajo različna izročila o zmajih isti izvor. Ko so na Kitajskem v Sečuanu prvič izkopali ostanke dinozavra, so bili mnenja, da gre za kosti zmaja. O tem odkritju je v 4. stoletju pisal kitajski zgodovinar Chang-ku. Za okostja kitov, najdenih na kopnem, so ravno tako mislili, da pripadajo zmajem.
Prikaz zmaja kot kači podobne pošasti z ostrimi zobmi in kremplji povezujejo s strahom pred kačami in plazilci. Svetleče komete, ki so se pojavljali na nebu, so ljudje razlagali kot ogenj, ki ga bruhajo zmaji.
KIKLOPI
Enooki velikani izvirajo iz grške mitologije. Hesiod v svoji Teogoniji omenja tri sinove boga Urana, ki je bil kiklop, Homer pa v Odiseji piše o kiklopu Polifemu. V glavnem so bili prikazani kot človeku podobni velikanski ljudožerci, z enim očesom na sredini čela. Do 5. st. pr. n. št. so mislili, da naseljujejo Sicilijo.
Avstrijski paleontolog Othenio Abel je leta 1914 sklenil, da je mit o kiklopih povezan z odkrivanjem fosilnih ostankov slonov, katerih nosna votlina spominja na veliko oko.
VAMPIRJI
V skoraj vseh kulturah obstajajo legende o demonih in duhovih, ki se hranijo s krvjo in mesom živih bitij. Nekatera izročila so stara na tisoče let, vendar pa so prikazi vampirjev kot bitij, ki sesajo kri in se skrivajo pred sončnimi žarki, nastali v 18. stoletju v Evropi. V tem obdobju se je vraževerje razraščalo in strah pred vampirji je izzval splošno histerijo, zato so nedolžne ljudi ubijali zaradi obtožb, da so postali nečastna bitja. Nekaterim pokojnikom so srca prebadali s koli, da ne bi postali vampirji.
Mit se je razširil tudi zaradi nalezljivih bolezni, kot je porfirija, obolenje, ki povečuje občutljivost za sončne žarke. Eden simptomov je razkrivanje dlesni, zaradi katerih podočniki spominjajo na vampirske. Po verovanju vonj česna odganja ta hudičeva bitja.
KAPPA
Rečni otrok iz japonske folklore ima rumenozeleno kožo, zrasle prste na rokah in nogah ter oklep želve. Otroke opozarja, naj se izogibajo vode.
POŠAST IZ LOCH NESSA
Nessie je danes ena največjih skrivnosti kriptozoologije (psevdoznanost, ki proučuje bitja, katerih obstoj ni dokazan). Ljudje so jo fotografirali, vendar so vse dosedanje »dokaze« zavrgli.
AMAROK
Veliki arktični volk je neusmiljena zver, ki požre vsakega, ki se sam ponoči odpravi na lov. Postal je del mitologije Inuitov, verjetno na podlagi starih zgodb o izumrlem strašnem volku.
DYBBUK
Židovski duh dybbuk je izgubljena duša pokojnika, ki obseda žive. Telo živih ljudi zapusti šele, ko opravi delo, ki ga je nameravala.
