Zelo dobro pozna načine, kako bežimo od stvarnosti, sama se je začela zadevati pri dvanajstih letih. Začela je z marihuano in pristala pri heroinu – ter se sama izvlekla iz brezna, kamor je drsela. Zato pač ve, kako je, če nisi iskren s seboj in iščeš najkrajše poti, ki pa dolgoročno ne peljejo nikamor.
»Zelo zgodaj, pri 12 letih, sem prvič poskusila travo – marihuano. Pred tem seveda cigareto. Nato se je radovednost nadaljevala. Nisem se spraševala, ali je prav ali ne, preprosto je bilo to del moje takratne družbe. Naslednji je na vrsto prišel trip, še zdaj se spomnim halucinacij. Gledala sem se v ogledalo in videla popačen obraz, poln migajočih živali, podobnih malim kačam. Heroin je prišel na moj jedilnik pri 16 letih, v srednji šoli,« brez zadržkov pove Maja in pojasnjuje: »Želela sem biti pomembna, odrasla, zanimiva. S prijateljico sva se odločili, da poskusiva bel magični prah. V šoli je bilo vse dostopno. Vse droge. Vedeli sva, kje bova dobili heroin. Bili sva vznemirjeni. Uauuuu, se nama je zdelo fajn! Odšli sva v bližnji lokal in si naredili svoji prvi črtici. Zvili sva bankovec v tulec, ga vstavili v nosnici in močno povlekli. Beli prah se je začel topiti po nosni votlini in že je bil tu blažen, topel občutek, zaradi katerega se spet in spet vračamo po nov odmerek. Vsaj na začetku. Po prvi izkušnji sem želela še. Najprej je bilo enkrat na mesec, nato enkrat na teden, nato večkrat na teden in zadnjega pol leta vsak dan. Postala sem odvisna tako telesno kot psihično. Navzven sem delovala pridna, hodila sem v šolo, doma sem pomagala pri opravilih. Nihče ni vedel, kaj se dogaja z mano. Živela sem v lastni kletki laži. S fantom sva si delila trenutke zadetosti in se pri tem podpirala.«
Zasačena
»Nekega večera me je mama zasačila, ko sem zakinkala v postelji in imela robo ob sebi. Želela je videti, kaj imam. Nisem se mogla izmakniti, zlagati kot že neštetokrat. Resnica je prišla na dan. Stara sem bila okoli 20 let. Od tistega trenutka se je moje življenje obrnilo na glavo, v pozitivno smer. Še danes mi ni jasno, kako mi je to uspelo. Doma sem rekla, da je bilo to samo trenutno, niso vedeli, da je heroin v mojem življenju že štiri leta. Izkušnje z iglo nisem imela, zahvala višji sili. Takrat sem delala pripravništvo v trgovini. Spominjam se, da me je treslo, vse me je bolelo, a vseeno sem hodila v službo. Nisem imela sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjala, vse sem reševala sama, ker nisem želela priznati, se izpostaviti. Sama sem prebrodila telesno krizo. Če bi se vrnila v tisto obdobje, bi si vsekakor poiskala pomoč, zaupala bi svojo stisko, dala iz sebe vso bolečino. Odvisnik postaneš, ker nosiš v sebi veliko rano, bolečino, se ne znajdeš v tem svetu, nisi samozavesten, ne živiš v stiku s sabo, se nimaš rad … Kljub vsem bolečinam, tako telesnim kot duševnim, nisem obiskala nobenega terapevta, nisem pomislila, da bi šla v komuno. Sama sem šla skozi to sranje. Rada rečem, da se je pri meni zgodil čudež. V trenutku, ko me je mama dobila z drogo, sem zaključila s heroinom, z drogami. Nikoli, nikoli, nikoli več nisem pomislila na heroin, na to, da bi se zadela. Zame je to čudež, ker poznam veliko drugačnih, tragičnih zgodb svojih znancev odvisnikov oziroma bivših odvisnikov. Dano mi je bilo iti skozi pekel in se nato povzdigniti proti nebu, k svetlobi.«
Odgovorna za svoje življenje
»Leta so minevala. Nova družba, selitev, nov poklic. Veliko stvari sem spremenila, naredila tudi nekaj ekstremnih premikov. A taka sem, raziskovalka življenja, ki si upa in dovoli. Zaupala sem usodi, da sem na tem planetu z nekim namenom, da bom počela nekaj, kar me bo veselilo. Pri 28 letih sem si želela spremembe, želela sem si živeti na zemlji, umaknjeno od civilizacije (op. a.: Maja prihaja iz Portoroža), kjer vsak počne, kar bi rad. Pustila sem službo, stanovanje, vse, kar sem imela, in se s fantom preselila v leseno hiško, nekaj časa sem sva živela v prikolici, indijanskem šotoru tipiju. Obdelovala sva zemljo, skrbela za živali. Živela sva v tesnem stiku z naravo. Po sedmih letih življenja, odmaknjenega od sistema, sem se preselila nazaj k staršem v Portorož in tam živela skoraj eno leto. Dolgo sem iskala dom, kjer se bom dobro počutila, blizu narave. Starši so mi ga omogočili. Zavedela sem se, da potrebujem dohodek, da bom vzdrževala in skrbela za hišo. Delo sem si našla v majhni ekološki trgovini in si obljubila, da bom po enem letu šla na svoje. Nisem vedela, kaj točno bom počela in kje, a vedela sem, da bom. Vedela sem, da me čaka nekaj več. Ker je bila trgovina majhna, smo s strankami hitro spletli oseben stik in tako je stekla beseda, da tudi masiram. Masažam sem dodala zavestno dihanje. Po njej se je stranka počutila po dolgem času zelo umirjeno in sproščeno. Ker je živela zelo hitro in pod stresom, sem ji predlagala nekaj individualnih ur. Po prvi uri sem vedela, da je učenje tisto, kar želim v življenju početi.«
Našla sem, kar sem iskala
»Izšolala sem se za učiteljico joge, somatike, integralnega dihanja, opravila izobraževanje poglabljanje intuicije in vizualizacije po metodi Joseja Silve. Znanje črpam iz dragocenih tradicij in iz različnih sodobnih pristopov, ki jih v Centru diha učim skupaj z drugimi učiteljicami joge.
Na začetku je šlo zelo počasi, sprva le toliko, da sem zmogla plačati stroške za najemnino prostora. Ob podpori partnerja je bilo veliko lažje. Vedela sem samo, da moram nadaljevati. Nisem se spraševala, kako sploh bo. Ko najdeš nekaj, kar te zdravi, dvomov ni več. Postala sem bolj stabilna, samozavestna, naučila sem se, kako komunicirati in prisluhniti ljudem. Veliko časa, denarja in energije sem vlagala v svoj poklic, ki ga opravljam z vsem srcem.
V teh letih samostojne poti sem se veliko naučila. Delo s strankami mi vsak dan potrjuje, kako zelo nas stres uničuje in oddaljuje od sebe. Kako zelo pomembno je sprostiti um in telo. Ko sprostimo telo, se valovanje možganov umiri oziroma obratno, ko umirimo valovanje možganov, se telo sprosti. In takrat pride jasnost in z njo odgovori. Postanemo bolj intuitivni. Ko ljudje pridejo do takšne sprostitve, zagledajo svojo pot in želijo delati na sebi. Ta pot ni preprosta in zahteva veliko samodiscipline, odrekanja, spreminjanja, raziskovanja. Vendar je to edina prava pot.
Če pogledam sebe nazaj, mi je zelo pomagal stik z naravo. Še vedno je zame zelo pomemben, nahrani me, v naravi dobim ideje, sem svobodna, srečna, velikokrat ganjena od njenih lepot, preprostosti in popolnosti.«
Ženske so preobremenjene
»Dopustile smo si, da sistem utiša naš notranji glas. Nagovarja nas, kaj vse moramo narediti, kakšne moramo biti. Potem pa hitimo, gremo čezse in smo ves čas pod stresom. Prav ta nam jemlje ženstvenost. Vendar si lahko pomagamo. Lahko izstopimo iz začaranega kroga. Na delavnicah, ki jih izvajam, opažam, kako se ženske začnejo spreminjati. S samonegovanjem postane njihova mimika drugačna, hodijo drugače, celo njihov glas je drugačen, zasijejo. Ženska je tako lepa, ko je mehka in sproščena.
Ženske spodbujam, naj poskušajo svoje življenje upočasniti. Pretirana storilnost je povsem nasprotna ženski naravi. Sama jih usmerjam v upočasnjenost, ki nam daje nežne kvalitete in hkrati moč. Pridemo nazaj v stik z notranjim glasom, glasom duše. Ogromno nam da že to, da se umaknemo iz svojega okolja enkrat, dvakrat na leto. Nekaterim pomaga že to, da nekam hodijo vsak teden, naj bo to petje, joga, slikanje …, karkoli, kar jim ustreza, saj je tako zelo pomembno, da si vzamemo čas zase, četudi pet minut. Da nam to uspe, pa se po navadi moramo najprej pogovoriti same s seboj. Če tega ne moremo, si vzemimo terapevta, mentorja, ki nam bo pri tem pomagal s svojim strokovnim znanjem. Z majhnimi koraki, dan za dnem, se spreminjamo. Ko danes nastopi težava ali težek izziv, se z njim soočim. Ne bežim in se ne pretvarjam, da ga ni. Pogovorim se z meni drago osebo, uporabim eno od tehnik, ki mi pomagajo, da se sprostim, da čim bolj umirjena najdem rešitev. In rešitev vedno obstaja, če si le dovolim videti. Vedno!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
