Njegov oče Bogomir, nekoč tudi sam uspešen motokrosist, ki zastopa Slovenijo na svetovnem veteranskem prvenstvu in še vedno osvaja točke, je na sina prenesel vse svoje znanje, upe in talent, a postavil mu je pogoj, da konča šolo. Seveda pa Timovih uspehov ne bi bilo brez podpore celotne družine, ki živi in diha z vonjem po bencinu. Obenem so Gajserjevi premagali družinsko tragedijo, imajo jasno začrtane cilje in pot do njih. »Izpolnile so se mi vse otroške sanje. Sem pa še mlad in na začetku svoje profesionalne poti,« zadovoljno pravi Tim, ki ima velike ambicije.
Za nepoznavalce: motokros je tretji šport po gledanosti televizijskih prenosov v motošportih, takoj za GP in dirkami formule ena, s katerimi se zadnja leta že skoraj enakovredno kosa za gledalce. »Prepoznavnost tega športa strmo narašča tako v svetu kot v Sloveniji. Pred tremi ali štirimi leti še ni imel toliko navdušencev, zdaj pa jih je iz tekme v tekmo več,« pripoveduje Tim, ki je ljubezen do motorjev podedoval po očetu Bogomirju, velikem ljubitelju tega športa, ki ga je nekoč tudi sam treniral. Obenem je odprl podjetje z gradbenimi deli, da je lahko financiral svoj konjiček. Občasno tudi kar sam z bagrom poravna ali naredi progo za trening. »Tistemu, kar imaš rad, moraš biti predan z dušo in telesom, sicer nima smisla. Delati nekaj napol ne pripelje nikamor,« je zmagovalno logiko vsadil tudi svojemu sinu, ki mu ni bilo vedno lahko slediti očetovim sanjam, saj zna biti kdaj tudi zelo glasen in nepopustljiv. Vedno pa ima jasno vizijo, ki je ne morejo omajati dvomi nejevernih Tomažev po vsem svetu. Zanj ni ovir, so samo izzivi, čez katere trmasto rine naprej. In v tem je več kot uspešen.
Zaznamovani s tragedijo
Bogomir, za prijatelje Bogo, je začel z ničle. Neznansko je ponosen na svoje uspehe. Vse je kazalo dobro, cele dneve je delal, treniral in skrbel za družino, ko se je leta 1995 zgodila tragedija. Najstarejši sin je med njegovim treningom pritekel na stezo, ni ga videl in ga je povozil. Deček je zaradi poškodb umrl, Bogomirju pa se je sesul svet. Ta izkušnja ga je naredila močnega, čeprav mu je bilo tako hudo, da je razmišljal tudi o samomoru. Nekako se mu je uspelo pobrati in živeti naprej. Čez eno leto je dobil drugega sina, Tima. »Za bratovo smrt vem le iz pripovedovanja najbližjih, saj je umrl pred mojim rojstvom. Vendar je še zdaj v očetovem glasu zaznati sled bolečine. Občudujem pa njegovo moč, da se je pobral. Vesel sem, da lahko delava skupaj. Srečen sem, kadar vidim očeta srečnega, kadar mi gre dobro na treningih in tekmah. In tudi to je motiv, da vztrajam,« razlaga Tim, ki je na motor prvič sedel pri dveh letih in pol. Priznava, da velikokrat ni bilo lahko, ko z očetom nista imela denarja za nove motorje, opremo in pomočnike. Vendar sta to nadoknadila s trmo in z borbenostjo. Kmalu sta dosegla in presegla tekmece ter napredovala v višje kategorije.
Nova sreča
Ko je bil Tim star sedem let, sta v njuno življenje prišla temnolasa Vesna in njen sin Nejc. »Poznali smo se z motokrosa, saj je bil moj oče njegov trener. Hitro smo zaživeli skupaj. Čez nekaj let se je rodila sestra Alja, ki je zdaj stara devet let, pred dobrim letom in pol pa še Neja, ljubljenka vse družine. Zdaj smo prava banda Gajserjev,« v smehu pove Tim v pojočem štajerskem narečju. Oče in Nejc ga spremljata na vse tekme. Na tiste daljše se odpravijo z letalom, na bližje, po Evropi, pa z avtodomom. Takrat gredo zraven tudi Vesna, Alja in Neja, ki glasno navijajo za Tima ter mu stojijo ob strani.
Zmagovalna logika
Motokros naj bi bil najtežji šport na svetu. »Na motorju, ki tehta 105 kilogramov, voziš, skačeš po trideset metrov daleč, včasih več kot deset metrov visoko. Proge se spreminjajo iz kroga v krog, vozim po zemlji in za seboj puščam blatno sled. Blato prši daleč naokoli po drugih. Ni tako glamurozno kot denimo pri dirkah GP, ko vozijo pa asfaltu. A ravno v tem je draž. V naših spektakularnih podvigih uživajo tudi gledalci,« pravi Tim, ki vozi neregistriran motor in, pozor, brez izpita! A ne zato, ker ga ne bi želel opraviti, temveč zato, ker ga ne potrebuje.
Za obvladovanje motorja potrebuje veliko fizično moč. »Vendar ni, da bi hodil samo v fitnes in pridobival mišično maso. Pri tem športu mora delati celotno telo. Potrebuješ kondicijo in vse mišice. Na tekmi je povprečen srčni utrip več kot 190 udarcev na minuto. Seveda pa je zmaga v glavi!« je prepričan mladenič. »Lahko si ne vem kako pripravljen, najmočnejši na startu, a če nisi v glavi naravnan na zmago, je vse zaman. Če ne znaš peljati, biti sproščen v zraku, če si preveč močan in pretrdo držiš krmilo, ti zateguje roke. Voziti je treba sproščeno in v zraku lebdeti. Tega se zlepa ne naučiš. Le počasi dobiš občutek, kako in kaj,« razlaga in dodaja, da ga je vsega, kar zna, naučil oče. Tudi kako startati. Pri motokrosu se z ene črte, ko se spusti zapornica, požene 40 tekmovalcev. Treba je odreagirati v tisočinki sekunde in se prebiti na prvo mesto. Dober start je dobljena tekma. Če si zadaj, požiraš zemljo, prah in blato.
Do vozniške z zlomljeno hrbtenico
Tim je v svoji bogati karieri staknil veliko poškodb. Padci, praske, udarci in buške so sestavni del tega športa. »Vendar na motokros ne gledam kot na posel, temveč konjiček. Sicer se tega ne bi šel. V vseh teh letih se vonja po bencinu nisem naveličal. Nikoli nisem rekel, ne grem se več. Ne poznam drugega življenjskega sloga kot trenirati in hoditi na tekme. To ti pride v telo. Na to se navadiš in ne moreš brez. Je kot droga. Tudi ko sem imel zlomljeno hrbtenico – tri vretenca, nisem niti pomislil, da ne bi več sedel na motor, temveč sem zdravnika nenehno spraševal, kdaj bom spet lahko šel dirkat,« pravi Tim in dodaja, da je prisilni počitek izkoristil za to, da je naredil izpit za avto, sicer ga zaradi pomanjkanja časa verjetno ne bi. »Vozim sponzorski avto, vendar na cesti nikoli ne divjam. To izživim na poligonu.«
Neobičajni najstnik
Nenehno je na treningih (dvakrat na dan), ob koncih tedna pa na tekmah po vsem svetu. Marsikoga bi to spravilo na kolena, vendar ne Tima. »Ne, ni naporno. Živim svoje otroške sanje. Tudi po vseh teh letih še vedno z veseljem hodim na treninge,« razlaga. Ob tem je končal srednjo ekonomsko šolo v Slovenski Bistrici. »Nimam takega najstniškega življenja kot moji vrstniki. Drugi gredo ob koncih tedna žurirat, jaz pa na tekme. Pred poukom in po njem so me čakali treningi. Vendar mi ni niti malo žal, saj žanjem rezultate svojega dela. Vidim, da je bilo vredno. V osnovni šoli so bili sošolci kdaj proti meni, ko sem lahko manjkal, oni pa niso smeli. Niso čisto razumeli mojih treningov in tekem. Kasneje, od šestega razreda naprej, pa so se naši odnosi močno popravili. Rad sem hodil v šolo, tam so me vsi podpirali in navijali zame, vključno z učitelji in ravnateljico. Šli so mi na roko, sploh kadar sem veliko manjkal in zato nisem razumel snovi. Včasih me ni bilo tri tedne in je bilo treba res veliko nadoknaditi. Potreboval sem pomoč, za katero sem zelo hvaležen. Oče me je spodbujal tudi tako, da mi je dejal, da če ne bo šlo v šoli, ne bom smel na trening, in sva bila dogovorjena,« v smehu razlaga Tim, ki ima proste edino ponedeljke po tekmah. Vendar ga niti takrat ne zamika, da bi se šel zabavat, saj sploh ne pije alkohola.
O denarju molči
Slava in uspehi mu doma ne koristijo, saj nima zaradi njih nič popusta pri gospodinjskih opravilih. »Ne branim se nobenega dela. Ata in mama se včasih šalita, da sem preveč natančen, da preveč čistim in pometam, sesam, pomivam in pospravljam v kuhinji. Sem dečko za vse. Že od malega sem se rad vrtel po kuhinji, mesil in tudi kaj skuhal, pa sem se spotoma navadil gospodinjskih opravil.« Vendar jih za zdaj opravlja le v družinskem domu, saj se še ni osamosvojil. »O denarju ne smem govoriti, vendar so se stvari popravile, ko smo podpisali tovarniško pogodbo s Hondo. Lahko rečem le, da jaz in moja družina živimo svoje sanje,« pravi Tim, ki ima seveda ambicije tudi za naprej. Športa, v katerem blesti, ne bi zamenjal za nič na svetu. »Zavedam se, da športna kariera ne traja večno. Enkrat je treba zaključiti profesionalno pot. Vendar sem star šele 19 let, zato ne razmišljam o življenju po koncu treningov in tekem. Malo pa le načrtujem. Želel bi ostati v tem športu kot trener ali menedžer. Enkrat se bom tudi osamosvojil, vendar ko bom to začutil. Zdaj še živim s starši, s katerimi se dobro razumemo. Imam dovolj časa, da uresničim svoje zamisli, kako in s kom bom nadaljeval življenje.«
