Formalni nadzor nad francosko vlado je prevzel na svoj trinajsti rojstni dan 15. februarja 1723. Preživel je večino članov kraljevske družine, med drugim tudi kralja Ludvika XIV. (1638–1715). Vladal je skoraj šestdeset let. Na začetku je bil priljubljen vladar, dobil je vzdevek »Le Bien-Aime« (Ljubljeni), pozneje je zaradi ponesrečene gospodarske reforme, zunanje politike in ljubezenskih afer končal življenje kot najbolj osovraženi francoski kralj.
Kralj Ludvik je imel tri strasti: lov, kuhanje in ženske
Ves francoski dvor je manipuliral z mladim princem Ludvikom. Do sedmega leta so ga vzgajale dvorne dame, nato pa dva duhovnika, de Villeroi in Andre Hercule de Fleury. Prvi ga je učil dvorskih manir, naučil se je maskirati svoja čustva in prikrivati svojo neodločnost. Stari kardinal De Fleury se je ukvarjal z njegovo vzgojo. Ludvik je bil bister, simpatičen mladenič. Mnogo je bral, podpiral je znanost in tehnologijo. Ko je dopolnil enaindvajset let, so ga zaročili z njegovo sestrično Mario Victorio Bourbon, hčerko španskega kralja Filipa. Ludvika ni zanimala, v njeni družbi se je dolgočasil. Okronali so ga leta 1723 v katedrali v Reimsu. Za pariški parlament je postal polnoleten, kraljevski dvor mu je začel iskati kraljico. Izbrana je bila Marie Leszczynska (1703–1768). Ludvik vse do izbire ni smel srečati bodoče žene in govoriti z njo, zato je bil radoveden, kakšno bo prvo srečanje. Marija je bila hčerka odstavljenega poljskega kralja Stanislava Leszczynskega. Poročila sta se leta 1725. Poročna noč naj bi bila po pripovedi dvorske služinčadi izjemna, kralj je kar sedemkrat spal s svojo izvoljenko. Z njo je imel deset otrok. Marija je bila zelo pobožna, z leti se je, čeprav je kar naprej rojevala, oddaljila od njega, ker je njegov liberalni način življenja ni zanimal. Kmalu se je pokazalo, da je velik ženskar. Poleg lova in kuhanja (bil je izvrsten kuhar) so bile ženske njegova največja strast. Saj ni bilo nič čudnega: bil je šarmanten zapeljivec, povrh vsega pa še francoski vladar.
Štiri sestre so se potegovale za kraljevo ljubezen
Ludvik XV. je imel na začetku svojega vladanja srečo: trgovina je cvetela, kmetijstvo se je razvijalo, industrija uveljavljala, ljudje so bili zadovoljni, vendar to ni trajalo dolgo. Prišla so sušna leta, davki so vrtoglavo rasli, prav tako nezadovoljstvo. Kralj je bil na koncu prisiljen obdavčiti tudi Cerkev. Parlament je sprožil postopek glede nadzorstva nad šolstvom in občutil nevidno moč jezuitov. Kralj se je po nasvetu dvornih »filozofov« opredelil za politiko parlamenta. Ta je leta 1762 izdal dekret o ukinitvi jezuitskega reda in zaplembi njihovega premoženja. Kraljevska blagajna se je znašla v krizi, kralja pa to ni posebno zanimalo. Leta 1732 je srečal Louise Julie de Mailly (1710–1751), jopovabil na intimno večerjo in jo javno razglasil za svojo ljubico. Na kraljevskem dvoru so se vrstile zabave, šampanjec je tekel po preprogah, služabniki so nekajkrat našli kralja in njegovo ljubico pijana na podu. Toda naslednji danse je pijančevanje nadaljevalo. Julie je spoznala, da na dvoru nima mnogo prijateljev. Na pomoč je poklicala svojo mlajšo sestro Pauline Felicite (1712–1741), ki je takrat živela v samostanu. Ta je pozneje zapisala v svoj dnevnik: »Prišla sem na dvor za Louise. Kralj mi je obljubil, da bompokorila sestro, njega, Francijo in vso Evropo …« Resje naredila na Ludvika prijeten vtis, postala je njegova ljubica. Sestri sta se začeli potegovati za vpliv na dvoru. Pauline je kmalu zanosila in leta 1741 rodila kralju sina. Ni dolgouživala v kraljevski milosti, kmalu je dobila vročico in umrla.
»Veliki so bili moji grehi – kazen zanje je dokaj kratka.« - Ludvik XV.
Louise je bila znova osamljena, dvorne dame je niso marale, sestra ji je umrla, zato je poklicala na kraljevski dvor še drugo sestro MarioAnno (1717–1744). Kralj se je začel motati okrog nje, dekle pa je ostalo hladnokrvno, kar je kralja še bolj vznemirilo. Dvoril ji je, jo mamil s pogledi, a bilo je vse zaman. Na koncu je lepotica popustila. Vendar pod pogojem, ki je kralja presenetil. Rekla mu je: »Ali jaz ali moja sestra. Za obe v kraljevi postelji ni prostora!« Kralj ni dolgo okleval. Odločil se je za tretjo sestro, prvo de Mailly pa nagnal. Potem je zaman trkal na vrata Marie Anne. Ni mu hotela odpreti, ga pustiti k sebi. To je kralja popolnoma iztirilo. Do ušes se je zaljubil, ji prinašal darila, izpolnjeval sleherno njeno željo. Maria je bila na dvoru nepriljubljena, leta 1744 je zbolela in kmalu zatem umrla. Najbrž se je kdo hotel znebiti vsiljivke, ki je imela visoko mnenje o sebi, in jo zastrupil. Kralj je čez noč ostal brez svoje priležnice. Vendar ne za dolgo. Uteho je našel v Diani Adelaidi (1713–1760), četrti lepotici iz družine de Mailly. Njuna romanca je trajala samo nekaj mesecev, kajti kralju je kmalu na pot stopila usoda.
Madame de Pompandour
Kralj je leta 1745 je opazil v gledališču eno najlepših Parižank. To je bila Jeanne Antoinette Poisson, madame d′Etiolles (1721–1764). Bila je privlačna, vesela, celo razposajena, plesala je in pela v komedijah. Bila je nadarjena, ljubila je umetnost, se zanimala za znanost, gibala se je v intelektualnih krogih. Kralj jo je prvič srečal na neki dvorski maškaradi, se zapletel z njo v pogovor in se, potem ko je snela masko, do ušes zaljubil. Napovedal ji je nekaj tajnih zmenkov in aprila istega leta se je preselila v Versailles. Njegova žena se na to ni odzvala, Jeannin mož pa je grozil s samomorom, če se bo ločila od njega in odšla s kraljem. Nergali so tudi dvorjani in ga ogovarjali po vogalih palače, da si je vzel v posteljo navadno meščansko dekle. Zaljubljenca pa nista ničesar ne slišala ne videla. Kralj Ludvik je podaril svoji novi ljubici grb in ime izumrlega rodu Pompandour. Svoji ženi Mariji jo je predstavil kot markizo de Pompandour. Ta se je kraljici trikrat globoko priklonila in poljubila konico njenih čevljev. Kraljica je vedela za vse moževe afere, vendar je njegovo nezvestobo potrpežljivo prenašala, saj je kljub temu v dvanajstih letih zakona rodila deset otrok. Po vsakem porodu je izgubila nekajlepote in privlačnosti in se na koncu vdala usodi. Madame de Pompandour ni ostala samo kraljeva priležnica, sčasoma je postala njegova svetovalka pri vsakdanjih, dnevnih zadevah, političnih odločitvah. Kmalu si je začela dopisovati z okronanimi glavami Evrope. Poštni sli so nosili pisma Katarini II. Veliki (1729–1796) v Sankt Peterburg in Mariji Tereziji (1717–1780) na Dunaj. Hodila je v literarne klube, spoznala Voltaira in druge enciklopediste. Med dobrodošlimi gosti na dvoru in v njeni posteljise je znašel tudi Casanova. Ob neki priložnosti si je nadela obleko, ki je stala 22.500 liber, kolikor je bilo takrat vredno skromno posestvo. Njen življenjski moto je bil: »Živimo hrupno in veselo, potem naj pride potop!« Njen ljubezenski odnos s kraljem Ludvikom pa je začel sčasoma bledeti. Ni je več zanimal, njen odnos do kralja je postal mlačen. Ljubezen se je spremenila v prijateljstvo, ki je trajalo do konca njenega življenja, ko je leta 1764 umrla po hudi bolezni. Zdravniki so trdili, da je šlo za tuberkulozo, zgodovinarji mislijo, da se je okužila in dobila sifilis.
Nič kaj prijetna kraljeva smrt
In znova je kralj Ludvik XV. občutil v srcu samoto, v prazni postelji. Ko je čez štiri leta umrla tudi njegova zakonita žena Marija, je ostal zgubljen v veliki kraljevski palači. Menjal je ženske kot pijanec kozarce vina, vendar se je samota v njem razraščala kot nezdravi lišaj. In potem je vstopila v njegovo samoto z mladostnim korakom Maria Jeanne Becuov, madame du Barry (1743–1793). Imela je lepo telo, visoko čelo, modre lase, lepe oči z dolgimi trepalnicami in kralj je vse to zrl ob sebi in užival polnih pet let. Morala se je poročiti s svojim bratom Jeanom de Barryjem, da je pridobila plemiški naslov in lahko prišla v Versailles. Kralj Ludvik XV. je zbolel za kozami. Kralj je zahteval, da so mu prinesli ogledalo. Zagledal se je v obraz in rekel: »Imel sem jih, ko sem imel osemnajst let, zdaj sem toliko star, da jih ne bom preživel.« Uredil je svoje osebne zadeve in zahteval, da oddaljijo madame du Berry. Agonija je bila dolga, kralj jo je prenašal brez tarnanja. »Veliki so bili moji grehi – kazen zanje je dokaj kratka,« je rekel. Ves je bil prekrit s krastami, kropili so ga z blagoslovljeno vodo, toda smrad, ki se je širil od njega, je bil tako oduren, da so služabniki in duhovniki pobegnili iz sobe. Ob treh,10. maja 1774, je dvornik strokovno oznanil ministrom in dvorjanom, ki so čakali pred kraljevskimi vrati: »Kralj je mrtev!«
Madame du Berry je bila ob glavo
Za njim niso ostali samo dolgovi, prazen prestol, marveč tudi popis njegovih metres in kurtizan. Zgodovinarji so našteli šestnajst žensk, ki jih je kralj Ludvik XV. zvabil v svojo spalnico. S temi ženskami je imel enajst nezakonskih otrok in še deset zakonitih. Od vseh teh priležnic sta se dve vpisali v takratno francosko zgodovino. To sta bili madame de Pompandour in madame du Berry. Prva se je uveljavila v literarnih salonih, druga je končala tragično. Ko je umrl Ludvik XV. in je morala oditi z dvora, se je zatekla v ženski samostan Pont-au-Dames. Leta 1792 je večkrat potovala v London, kjer je prodajala dragoceno in ukradeno bižuterijo. S tem denarjem je pomagala francoskim emigrantom, ki so pobegnili pred francosko revolucijo. Leta 1773 se je vrnila v Pariz, kjer so jo aretirali, revolucionarni tribunal pa obsodil na smrt. Ko jo je krvnik hotel obglaviti, je histerično kričala: »Samo še trenutek, gospod krvnik, samo še trenutek!« Odsekali so ji glavo, in tako je prišla v zgodovino.
