Alexander Wissner-Gross, fizik na Harvardski univerzi in na Massachusettskem inštitutu za tehnologijo, in Cameron Freer, matematik z Univerze na Havajih, sta razvila enačbo, ki naj bi opisovala mnoge inteligentne in kognitivne vedenjske vzorce, kot je denimo pokončna hoja in uporaba raznih orodij.
Raziskovalci predlagajo, da inteligentno vedenje zavisi od impulza za nadzor nad prihodnjimi dogodki, ki se dogajajo v okolju. To je ravno nasprotno od klasičnih znanstvenofantastičnih scenarijev, kjer inteligentni računalniki ali roboti skušajo zavzeti svet. Odkritje opisuje matematični odnos, ki lahko spontano povzroči prefinjeno vedenje, povezano s človeško 'kognitivno nišo', vključno z uporabo orodij in družbenim sodelovanjem, v preprostih fizikalnih sistemih.
Matematika v ozadju raziskav prihaja iz teorije o termodinamiki. Eden izmed ključnih konceptov v fiziki je entropija, ki pomeni nagnjenost sistemov, da se razvijajo proti večji količini nereda.
Drugi zakon termodinamike razlaga, kako se v vsakem izoliranem sistemu količina entropije povečuje. Tako se ogledalo lahko raztrešči v več delov, ki pa se nikoli ne bodo združili v ogledalo. Nova raziskava tako skuša prikazati, da je entropija neposredno povezana z inteligentnim vedenjem.
Raziskovalci so razvili programsko opremo, imenovano Entropica, ter ji vnesli modele številnih situacij, v katerih so lahko prikazali vedenjske vzorce, zelo podobne inteligenci.
Inteligenca programa zavisi na zajetju čim več prihodnjih zgodovin, torej vse različice prihodnosti za nek sistem. Po Wissner-Grossu je inteligenca tako proces, ki poskuša zajeti prihodnje zgodovine.
Vendar pa raziskava ni relevantna zgolj za umetno inteligenco, temveč tudi za strukturo jezika in družbeno sodelovanje. Tako bi lahko razvili samostojne robote, ki se lahko odziva na spremenljivo okolje in izbira lastne cilje, vendar pa je potreben sistem, ki bi bil zmožen hitro predelati nujne informacije.
