Po tem, ko so Sovjeti leta 1960 uspeli sestreliti vohunsko letalo U-2, so se Američani zavedli, da je to sicer odlično vohunsko letalo (letelo je lahko več kot 21 kilometrov nad tlemi) zaradi relativno majhne končne hitrosti in neokretnosti vseeno preveč ranljivo. Čas je bil za naslednjo generacijo vohunskih letal, ki bo bodo lahko na poti skozi sovražnikov zračni prostor premagale prav vse grožnje.
Tu vstopi Lockheedov zloglasni program ''Skunk Works'' (uradno ''Lockheed Advanced Development Projects''), v okviru katerega so sicer razvili kar nekaj letal (med drugim tudi omenjeni U-2), a nobeno ni bilo tako pomembno in navdušujoče kot SR-71.
''Blackbird'' je službo nastopil leta 1966 in je bil za tiste čase izjemno napredno vohunsko letalo, njegova največja prednost pa je bila hitrost, ki so jo v vojsko dolgo časa skrivali. Dva motorja Pratt & Whitney J58-P4 sta 37 metrov dolgo in 17 metrov široko letalo namreč pognala do hitrosti 3.3 macha, kar je več kot trikratna hitrost zvoka. Tako vsaj pravijo uradne številke. Piloti so namreč z njim dosegali hitrosti do 3.5 macha (preko 3.500 kilometrov na uro).
Kljub temu, da že več kot desetletje ne leti več, je SR-71 še danes najhitrejše letalo s človeško posadko. Če k hitrosti dodamo še največjo višino leta, ki je znašala 25.900 metrov nas podatek, da letalo nikdar ni zadel noben sovražni izstrelek prav nič ne preseneča. Letalo je bilo dolgo časa skrivnost, danes pa je znano, da je šlo za enega najbolj pomembnih orožij v hladni vojni. ''Blackbird'' je namreč rutinsko letel nad Rusijo in vseskozi bdel nad njihovimi jedrskimi podmornicami in raketnimi silosi. Poleg držav vhodnega bloka je ''Blackbird'' letel nad Severnim Vietnamom, Kitajsko, Severno Korejo, Bližnjim vzhodom, južno Afriko, Kubo, Nikaragvo, Iranom, Libijo in Falklandskimi otoki.
Na tleh je puščalo
Letenje pri takšni hitrosti pa ni mačji kašelj, saj se letalo močno segreje. Prav zato je bilo kar 85 odstotkov letala izdelanih iz titanove zlitine, ki je je še v današnjih bojnih letalih zaradi visokih stroškov le za vzorec. Pri visokih temperaturah se je trup letala tudi malce razširil, zato tanki pri sobni temperaturi niso bili povsem zatesnjeni. To je v praksi pomenilo, da je letalo na tleh puščalo. Šele ko se je SR-71 dvignil in pri visoki hitrosti segrel, so se tanki zatesnili in letalo je dobilo svojo pravo moč.
Pravi mali čudež so bili tudi motorji, ki so bili izdelani tako, da so bili pri višjih hitrostih bolj učinkoviti. Letalo je tako pravi potencial razvilo šele po tem, ko je preseglo hitrost zvoka (en mach). Verjeli ali ne, motor je bil pri višjih hitrostih celo bolj varčen, tako da so piloti ob pomanjkanju goriva le povečali hitrost.
Seveda vse te za tisti čas izjemno napredne tehnologije niso bile poceni, zato so vsega skupaj izdelali le 32 primerkov. Leta 1968, po koncu proizvodnje so Američani ukazali tudi uničenje posebnih orodij za izdelavo letala, kar je izničilo vse možnosti za večje število letal kot tudi za naslednika. 12 letal je bilo uničenih v nesrečah, v katerih je umrl tud en pilot.
Poleg impresivnih motorjev je bil SR-71 tudi prvo letalo, ki se je lahko pohvalilo z danes za bojna letala običajno ''stealth'' tehnologijo. Kot se za vohunsko letalo spodobi so bili na krovu senzorji, posebna kamera in radar. ''Blackbird'' je tako lahko pri nadzvočni hitrosti z velike višine posnel registrsko tablico avtomobila.
''Sani''
Gre za enega izmed mnogih vzdevkov, ki so jih piloti nadeli letalu. Vsi, ki so leteli z ''Blackbirdom'' so letalo namreč vzljubili, major Brian Shul pa je svojo izkušnjo slikovito opisal tudi v knjigi ''Sled Driver'' (''voznik sani'').
V njej med drugim piše tudi o letu 1986, ko so po napadu na ameriške vojake v diskoteki v Berlinu ameriška letala začela z napadi na Gadafijeve kampe. Shul je skupaj z radarskim operaterjem poletel nad Libijo, da bi zabeležil nastalo škodo na tarčah. Gadafi je sicer obljubil, da bo sestrelil prav vsako letalo, ki bo vstopilo v libijski zračni prostor, a Shul se je tovrstnim trditvam le smejal.
Proti njemu je libijska zračna obramba namreč izstrelila celo vrsto raket, a letalo pri hitrosti nad tremi machi ni ujela niti ena. Še več, med poletom skozi libijski zračni prostor raket ni niti opazil. Shul je z letalom letel več kot 500 ur in po njegovem mnenju vse od prvega poleta bratov Wright ni bilo bolj impresivnega letala.
Rekordi in upokojitev
Kot omenjeno je letalo službo nastopilo leta 1966 in po celotnem svetu vohunilo vse do 1989. V ameriških zračnih silah letalo ni imelo širše podpore, kar je mogoče pripisati tudi veliki skrivnostnosti, ki je od nekdaj obkrožala letalo, tako da je bilo lahka tarča za stiskaške politike, ki so letalo z veseljem prizemljili, ter tako dobili več sredstev za razvoj bombnikov B-1 in B-2.
Leta 1993 je prišlo do poskusa ponovne aktivacije letala, ki pa ni dolgo trajala. Letalo je bilo že v letih, novih delov ni bilo tako da so morali za vzdrževanje razdirati preostala letala, hkrati pa je imelo letalo tudi mnogo nasprotnikov. Takrat se je namreč dobro začel že razvoj brezpilotnih letal, ki so nalogo SR-71 lahko opravila brez ogrožanja pilota. Letalo so nato dokončno upokojili leta 1998, NASA pa je z njimi v raziskovalne namene letela še leto dni zatem.
S svojo neverjetno hitrostjo je SR-71 seveda podrl cel kup hitrostnih rekordov, nekatere od njih pa drži še danes. Za pot od Londona do New Yorka (5.646 kilometrov) je letalo leta 1974 potrebovalo le eno uro, 54 minut in 56.4 sekunde. Povprečna hitrost med letom je bila 2.310 kilometrov na uro, najvišja pa najverjetneje preko 3.2 macha. Za primerjavo, Concorde je za isto pot potreboval dve uri in 52 minut, Boeing 747 pa za tako dolgo pot potrebuje več kot šest ur.
Med svojim zadnjim letom (ob prvi upokojitvi leta) iz vojaške baze v Kaliforniji do muzeja Smithsonian National Air and Space Museum v Virginii leta 1990 je letalo podrlo kar štiri hitrostne rekorde. Med drugim je za pot od zahodne do vzhodne obale ZDA (3,869 km) potrebovalo samo 67 minut in 54 sekund.
A za vojaške skeptike tudi to ni bilo dovolj in letalo so, kljub kratki reaktivaciji leta 1993 kmalu za vedno prizemljili. Letala so podarili različnim muzejem in inštitutom, dve preostali operativni letali pa je dobila NASA. SR-71 je tako zadnjič poletel 9. oktobra leta 1999.
Naslednik?
Čeprav je na tleh že več kot desetletje, gre še danes za enega najbolj legendarnih letal vseh časov, ki ga še danes ne dohiti nobeno letalo s človeško posadko. A za tovrstne relativno drage eksperimente dandanes ni več prostora. Nalogo opazovanja in vohunjenja so namreč dandanes v veliki večini prevzela brezpilotna letala, ki lahko na sovražnem ozemlju vohunijo brez ogrožanja pilotov. Še ena možnost so sateliti, ki pa imajo to pomanjkljivost, da lahko mine precej časa, preden so v pravem položaju.
Kljub temu mnogi dvomijo, da so ZDA povsem opustile koncept vohunskih letal. Najpogosteje se sicer omenja danes že mitski projekt Aurora. Šlo naj bi za razvoj vohunskega letala nove generacije, kar Američani seveda že dve desetletji vztrajno zanikajo, mnogi strokovnjaki pa so mnenja, da projekt zares obstaja, kar dokazujejo tudi z mnogimi luknjami v proračunu.
SR-71 si vsekakor zasluži dostojnega naslednika, piloti, ki so leteli s črnimi ''sanmi'' pa so letalo obdržali v lepem spominu, saj je letenje preko sovražnega ozemlja pri več kot trikratni hitrosti zvoka pač nepozabno doživetje, poleg tega pa je ''Blackbird'' v več kot 30 letih službe ušel prav vsem raketam (po nekaterih podatkih jih je bilo proti letalu izstreljenih preko 4.000), Migom in ostalim grožnjam, ter še danes ostaja eno najhitrejših letal vseh časov.
