Sčasoma se je začela posvečati osebnemu trenerstvu in razvila program hočem sebe nazaj. Ženskam preko sedmih stebrov zdravja pomaga do zdravega, močnega telesa, dobrega počutja in več energije. Uči, kako to doseči z malimi koraki, da bo postalo naš življenjski slog in ne le novoletna zaobljuba.
»Že v preteklosti sem se veliko posvečala svojemu zdravju. V gledališču sem delala od šestnajstega leta. Kar trideset let sem prehajala iz projekta v projekt, jih pogosto delala več hkrati. Vodila sem velike skupine in včasih isti dan stala na odru kot pevka ali igralka. To je od mene terjalo veliko energije in psihične stabilnosti. Poleg tega sem bila svobodnjakinja, to mi je prineslo še večje skrbi in odgovornost. Dobro zdravje in psihična moč sta bila zame ključna. Vedno sem zato iskala načine, kako ju vzdrževati, izboljševati ali se hitro pobrati. Gibanje in fizična kondicija sta bila zame samoumevna, uporabljala sem tudi zdravljenje theta, tehnike sproščanja, dihanja, nevrolingvistično programiranje in še kaj,« našteva Nana Milčinski, ki je mnogim znana tudi kot vnukinja Frana Milčinskega – Ježka.
»Če si ne damo priznanja za male stvari, potem se naši podzavesti zdi, da večjih ne potrebujemo niti si jih ne zaslužimo, zato do tja potem nikoli ne pridemo.«
Nana Milčinski je imela kar šest let težave z zdravjem
»A ko sem postala mama, nisem spala šest let. Nisem imela energije za telovadbo in zdravo hrano. Moja kondicija je postajala vedno slabša. Znašla sem se v začaranem krogu. Prvič svoje težave nisem mogla rešiti zlahka. Ugotovila sem, da je zdravo in močno telo osnova, a kljub disciplini nikakor nisem prišla do boljše kondicije, kaj šele do trajnih rezultatov. Najprej sem pomislila, da se mogoče staram in je to normalno. Bila sem brez energije, zato tudi stvari, ki sem jih prej imela rada, nisem več delala s strastjo. Ko smo predstavljali mojo tretjo ploščo, sem si želela samo domov – in tega sem se zelo ustrašila. Vendar se nisem hotela predati, zato sem se izobraževala na področju dobrega počutja. Tako sem našla sistem za celostno zdravje. Z malimi koraki sem počasi napredovala in pridobila najboljšo psihofizično kondicijo doslej. Sploh ni bilo težko, spremembe pa so bile ogromne. Popoldne moja energija ni več usahnila, ampak sem je imela čedalje več in več. Vidno sem pridobivala mišično maso, moč in samozavest. In najpomembnejše – vrnilo se mi je veselje do dela.«
Iskala svoj pomen
»Nato je prišla epidemija koronavirusa. Kulturno življenje se je ustavilo. Po tridesetih dinamičnih letih sem imela čas, da se vprašam, kaj sploh delam na tem svetu. Ali res živim svoje poslanstvo? Vedela sem, da znam voditi meditacije. Nekajkrat sem predavala o zdravih navadah na Brionih, kjer z Uršo Milavec, avtorico knjige Več sebe, vsakoletno organizirava delavnice za boj proti stresu. To mi je bilo vedno všeč. Tako sem začela organizirati predavanja in delavnice. Moj spletni program Hočem sebe nazaj je namenjen ženskam, ki si želijo premagati utrujenost in lahkotno priti do trajnih sprememb. Vendar ne gre le za fitnes in prehranjevanje, ki včasih, vsaj po mojih izkušnjah, dela proti telesu in ne z njim. Vseh sedmih stebrov zdravja se lotevamo z malimi koraki.«
Le strategija ni bila prava ...
»S sedmimi stebri zdravja mislim na prehrano, gibanje, spanje, notranji mir, odnose z drugimi, stik z naravo in življenjski smisel. Vsako področje je za nas pomembno. Če želimo premagati občutek utrujenosti in izboljšati svoje počutje, eno ne more brez drugega. Večina ljudi najprej poskusi spremeniti prehrano in gibanje. Lotijo se diete in uberejo strog režim telovadbe. Nekaj časa to morda tudi vzdržujejo. Počutje se jim res spremeni, telo počasi tudi, a ko je tega režima konec, se hitro vrnejo v stare tire ali celo doživijo učinek jojo in potem mislijo, da je z njimi nekaj narobe. Mnogi obupajo, kar je velika škoda. Z njimi namreč ni nič narobe, le strategija ni bila prava. Izbrati je treba način, ki ga lahko vzdržujemo in podpremo z vsemi stebri zdravja.«
Zanimivosti
Ozaveščenost o pomenu zavarovanj se v Sloveniji iz leta v leto povečuje
Piškot na dopustu manj redi
Kako se torej lotiti prenove življenjskega sloga, da nam bo trajno uspelo? »Na primer, če želimo jesti zdravo in spremenimo prehrano, hkrati pa nimamo urejenega spanja, je sprememba v prehrani nemogoča. Razlog za to je evolucijski. Če pračlovek ni spal, je to pomenilo, da je ponoči iskal hrano ali bežal pred kako zverjo. V vsakem primeru je to za možgane alarm, ki kriči – moraš se najesti, sicer boš umrl. Zato krvni sladkor dan po neprespani noči divje niha in povzroča napade lakote, možgani pa nas silijo jesti sladko in mastno. A kot sodobnemu človeku nam ni treba loviti in nabirati hrane. Na pretek je je na vsakem koraku, še posebej mastne in sladke, zato je to bitko tako težko dobiti. Enako težko spremenimo prehrano, če smo v stresu, saj tudi takrat hlepimo po sladkem, slanem, mastnem,« pove Nana in doda:
»In ker smo v stresu, naš sladkor po tej hrani zaniha višje in nato pade nižje, kot bi sicer, kar nas sili, da pojemo še več sladkega in mastnega. Včasih se pošalim, da piškot na dopustu manj redi. Kadar smo mirni, namreč krvni sladkor po enem piškotu ne zaniha tako drastično in nas ne prisili v to, da pojemo celo škatlo. Tako je vse povezano. Če si nemiren in v stresu, ne spiš. Če nimaš skupnosti, ki te podpira, si v stresu. Če imaš občutek, da življenje nima smisla, si v stresu. Če nisi v stiku s sabo in z naravo, si tudi v stresu. Če ne spiš, se težko gibaš, če se ne gibaš, nimaš mišične mase in zato še slabše porabljaš krvni sladkor in tako naprej. Vse to utruja naše telo. Če smo utrujeni, pa težko poskrbimo, da bi bilo naše življenje boljše. Zato je treba gledati na zdravje in dobro počutje celostno ter poskrbeti za vseh sedem stebrov uravnoteženo. Izbrati je treba spremembe, ki jih je lahko delati trajno. To mora postati naša navada, ki je tako preprosta in samoumevna, kot bi si umili zobe.«
Ni vsak nasvet pravi za nas
»Na srečo ima vsakdo enega ali dva stebra, ki sta vodilna. Moj je gibanje. Zame to pomeni, da kadar se dovolj gibam, se dobro počutim. Takrat so tudi preostali stebri lažje v ravnovesju. V praksi to pomeni, da se še tako težkega dneva lahko znebim s sprehodom in se mi dnevi, ko se lahko gibljem tudi na druge načine, zdijo popolni, ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene. Če se dobro počutim, se lahko zdravo prehranjujem, ker me pri prehranjevanju ne vodijo čustva. Ker je moje telo po gibanju prijetno utrujeno, lahko dobro spim. Naspana in dobre volje pa sem lahko dobra družba tudi za druge ter izpolnjujem svoj življenjski smisel. Zato je prvi pomembni korak, da spremenimo svoje počutje, ta, da vemo, kaj nas najbolj podpira – torej začnemo tam! Od tod naprej je pomembno znanje. Ni vsak nasvet, ki ga slišimo ali preberemo o zdravi hrani, gibanju, spanju ..., pravi za nas. V svojem programu se zato osredotočam na tiste stvari, ki so podprte z raziskavami in resnično delujejo na večino teles. Treba je najti način, da se to ujema z našim življenjskim slogom. Vsako telo reagira drugače in vsak ima drugačen ritem dneva. Ženskam pomagam, da znajo izbrati pravi način zase.«
Metoda malih korakov
»Za začetek, za kljukico, si ne zadamo na primer enournega sprehoda, temveč poiščemo najmanjšo možno kljukico. Prvi teden to pomeni, da si za začetek obujem superge. Če začutim odpor, mi ni treba iti ven, a ko bom že obuta, je zelo malo možnosti, da ne bom šla. A pozor: čas sprehoda omejim! Ne dovolim si, da bi mi misel na sprehod povzročila odpor, saj to pomeni, da sem si zadala pretežko nalogo. Šele ko bom povsem navajena, da vsak dan hodim deset minut, bom ta čas podaljševala vsakokrat za nekaj minut. Enako velja, če je vaš vodilni steber nekaj drugega. Vedno poiščemo najmanjši možni korak za kljukico in to povečujemo. Pomembno je, da male korake proslavljamo in si damo priznanje za vsak mali napredek. Zanj se tudi nagradimo – ali še bolje, iščemo dobre navade, ki so nagrada sama po sebi. Če si ne damo priznanja za male stvari, potem se naši podzavesti zdi, da večjih ne potrebujemo niti si jih ne zaslužimo, zato do tja potem nikoli ne pridemo.«
Kaj si želim? Kaj potrebujem?
»Predvsem pomaga, da poslušamo svoje telo, ki zelo dobro ve, kaj potrebuje, vendar šepeta. Naša glava pa kriči. Eden od načinov je, da se vprašamo, kaj si želim, kaj potrebujem, in ne, kaj bi morala. Tako pridemo do odgovora, kateri steber moramo najprej podpreti. Bolj ko se vračamo k naravni hrani, bolj ko telesu damo, kar potrebuje, bolj se glava umiri. Tako bolje slišimo, kaj telo potrebuje, in bolj mu to lahko damo. V tem norem svetu je nujno ločiti, kaj je nujno in kaj pomembno. Ko smo v časovni stiski, je vse enako nujno in enako pomembno. A v resnici bi telo zase izbralo nekaj, kar je dolgoročno pomembno zanj, ne tisto, kar se glavi zdi tisti trenutek nujno. Težava je, da se nam, vse dokler se telo ne sesuje, zdi, da imamo še čas in da lahko skrb za svoje telo preložimo. Nujneje se nam zdi odgovoriti še na elektronsko pošto, kot da gremo na sprehod. A resnica je drugačna. To, kako se bomo počutili pri osemdesetih, si ustvarjamo pri štiridesetih in prej!«
Kako priti v stik s sabo?
»Vsakič, ko namenimo pozornost svojemu dihu, se povežemo s telesom. Nadaljujemo lahko s tem, da namenimo pozornost svojemu vidu. Opazujemo, poiščemo najbolj oddaljeno točko in potem najbližjo. Nato zapremo oči in se osredotočimo na to, kar slišimo. Kaj je najglasnejše in kaj najtišje? Nadalje se osredotočimo na to, kar čutimo. Kaj je najmočnejše in kaj najbolj subtilno? Zatem okušamo. Če vse to storimo, smo v nekaj minutah v stiku s sabo, naši možgani so v alfa stanju in potem se lahko pogovorimo s svojim telesom. Lahko si predstavljamo, da sedi ob nas in ga vprašamo: Kaj potrebuješ? Morda se mu opravičimo za stvari, za katere vemo, da smo mu z njimi naredili škodo, ali ker ga dolgo nismo vprašali, kaj si želi od nas. Tako vzpostavimo odnos s svojim telesom. Bolj ko vadimo in bolj ko mu damo, kar potrebuje, bolje ga razumemo. Včasih je kdo ciničen in reče, da njegovo telo potrebuje sladkor ali pa nikotin. Telo ne potrebuje tega. To potrebuje glava. A če hočemo pri sebi nekaj spremeniti, potrebujemo najprej energijo, da se nam sploh ljubi ukvarjati s sabo.«
