Sicer vzgojitelju po izobrazbi dojenček in malček doma ne bi smela povzročati preglavic, a teorija v takih primerih odpove in Blaž priznava, da se uči iz dneva v dan. A mu ni hudega; dokler sta otroka zdrava, gre vse z dobro voljo. Ter z nekaj pomoči, saj za hrano poskrbita tast in tašča, pa tudi njegovi starši, tako da je pol dneva rešenega. Posodo, cunje in sesalnik pa ob dveh otrocih popolnoma obvlada.
Uradno je Blaž Švab na očetovskem dopustu, ampak da bi se bolje razumeli, povejmo kar po domače – porodniškem dopustu. Med tednom večji del dni skrbi za dojenčico, družbo pa mu dela skoraj petletni Lev, ki zaradi v tem obdobju nesramnih virusov trenutno ni v vrtcu. »Usoda je hotela, da so se stvari v tem obdobju življenja tako poklopile, saj sem dal vse obveznosti z radiem in televizijo pred rojstvom hčerke stran, ostale so večerne obveznosti (sestanki) in Modrijani (nastopi in večerne vaje). Pravzaprav mi je krasno, paše mi. Pri Lari se je na hitro pojavila priložnost za delo in sploh nisem veliko premišljal.« In je povsem mirno zaplaval v vlogo očeta s polnim delovnim časom.
»Če hočemo boljši svet, moramo svoje otroke vzgajati v dobre ljudi in biti prisotni, biti z njimi.«
S tem, da je dejaven oče, že tako ni imel težav, zdi se mu nekaj povsem samoumevnega. O tem, da je porodniški dopust v resnici napačno poimenovan, češ da to ni dopust, se ne sprašuje. »Čisto vseeno mi je, kako ta čas intenzivne skrbi za otroke poimenujemo; če so otroci zdravi, sploh ni težav. Takrat je vse v redu. Že mala viroza vse poruši in spremeni. Če so zdravi, pa je edina naloga, da skrbiš za povsem vsakdanje stvari. V gospodinjenju sem domač, ti opravki mi ležijo in to sem vedno rad počel. Tudi pri nas doma nismo počivali, pomagati smo morali – pa še bolj bi lahko, si mislim danes. Ker sem vajen delati, mi je čisto fajn, da si uredim, počistim ...«
S kosili me »rešujejo« tast, tašča in starši
Kako se spopada s težkimi trenutki, s katerimi se kar pogosto srečujemo mame na porodniškem dopustu – ko si veliko sam, ko si nadvse hvaležen, če ti nekdo samo skuha kosilo? Težkih trenutkov očitno pri Blažu ni, s kuhanjem pa mu pomagajo drugi. »Pojma nimam o kuhanju. Jajca znam speči, pa še za to mi je zadnjič Lev prinesel kuharsko knjigo, rekoč: Glej, ati, tukaj imaš, da boš videl, kako se speče jajce. Tako da levji delež s hrano odneseta tast in tašča, ki krasno kuhata in nam veliko stvari pripravita vnaprej. Ali pa moja mama in ati. Vsi sami super kuharji, ki za razliko od mene to obvladajo. Če imate skuhano, pa veste, da imate pol gospodinjskih opravil rešenih.« Tako da se brez pomoči obojih staršev ne bi mogel takole hvaliti, kako dobro mu gre med porodniškim dopustom, v smehu prida Blaž.
Z drugim pa nima težav. »Veliko srečo imam, da hčerka zjutraj dolgo spi – v nasprotju z Levom, ki je zgodnje sorte. Ob jutrih tako mirim Leva, da lahko Vivi še malo pospi. In to rada počne. Sledi umivanje, previjanje, hranjenje in potem ponavljamo to rutino ves dan, vmes pa jo položim tudi v voziček ali gugalnik, da lahko še kaj pospravim, posesam, počistim, pospravim posodo. Tudi perilo zložim, nisem pa pri tem maksimalno spreten. Pač kolikor mi uspe. Sem malce multipraktika, vedno sem delal več stvari hkrati, tako da mi to zdaj zelo prav pride.«
To je čas za otroke, ne zame
Je morda porodniška zanj tudi miselni odklop, mu v tem smislu dobro dene? »Ne bi ravno tako egoistično gledal na to. Jaz nisem nič potreboval, otroka me potrebujeta. Otroci so naše upanje, da bodo ta svet, s katerim ni nihče od nas pretirano zadovoljen, spremenili. Če hočemo boljši svet, moramo svoje otroke vzgajati v dobre ljudi in biti prisotni, biti z njimi. Biti zraven, to je pomembno, in za to nam ni treba biti strokovnjaki za vzgojo. Tudi jaz nisem, ker delam vsak dan mnogo napak, zaradi katerih se potem sekiram – tako kot verjetno vsi starši, češ kje sem bil preveč eksploziven, preveč jezen ali sem pretiraval in podobno. Se pa trudim po najboljših močeh. Po srednješolski izobrazbi sem vzgojitelj, študiral sem socialno delo, ampak ko si enkrat starš, vsa teorija odpove. Ker se vklopi nezavedno, tisto, kar je v nas – impulzivno – in takrat samega sebe zalotiš, kaj vse počneš narobe, zaradi česar se moraš potem spremeniti. Otroci so res najboljši učitelji, tako izjemno te zrcalijo, izzivajo in opozarjajo na lastne napake, stiske, nerešene probleme. So najboljši terapevti in zrcalo tvojih lastnih problemov.«
Nikakor pa tega obdobja ne dojema kot čas zase. »Pri dveh otrocih o tem ne moremo govoriti in tudi nima smisla – to je čas za otroke. Kajti zelo se zavedam, da te otroci zelo hitro ne potrebujejo več, in če v njihovem zgodnjem obdobju vsaj nečesa ne 'oddelaš', tega pri njihovem 13. ali 14. letu ne boš mogel več nadomestiti. Saj pozneje je tudi dobro, da si prisoten, ampak če te v tako ranem obdobju ne bodo imeli, te tudi pozneje ne bodo potrebovali. Če si pa zdaj z njimi, se bodo tudi pozneje, ko bodo starejši, verjetno radi obračali nate. Ni pa treba nič filozofirati, samo dati si malo uteži na noge in ostati doma.«
Njena.si
Prenosno in distribucijsko omrežje čaka zgodovinski investicijski cikel
Kako kaj podočnjaki?
Prijatelji in kolegi njegovo odločitev razumejo in se mu prilagodijo – kavo in čaj spijejo pri Blažu doma, družijo se pri njem. »To ni za mojo generacijo noben problem, kaj šele čudno, to vsi podpirajo. Tako obdobje je, da si samo vesel, da imaš lahko otroke in da je z njimi vse v redu. Si presrečen, da so zdravi. To, kdo bo doma in kako bomo vozili, eh ... Če si lahko koriščenje očetovskega dopusta finančno privoščiš, je to, da lahko takole skrbiš za otroke, blagoslov.«
V tem obdobju se počuti zadovoljnega in izpolnjenega, izjemno uživa v druženju s prvorojencem. »Res je zanimiv fantek in zelo mi pašejo trenutki, ko debatirava po moško. Pa veliko mi pomaga, počisti sobo, posesa, ima takšne delovne navade, kot jih nima marsikdo starejši od njega. Priden je in brihten, delaven fant, samo pohvalim ga lahko.« Kako ostati tiho, kadar sestrica počiva, pa Leva še učijo, saj je strasten in glasen govorec. To je zapisano v njegovi DNK in pri tem ni mogoče pomagati, prizna Blaž. Tudi kadar gredo z Vivi v vozičku na sprehod, Lev v trenutku naveže stik. Obožuje ljudi in res se veliko pogovarja, poudari ponosni ati.
Kako pa kaj noči in stanje Blaževih podočnjakov? Nobenih posebnosti ni, razen v obdobju poskoka rasti, ko se otročki pač intenzivneje hranijo in je treba večkrat vstati, kar počneta z Laro izmenjaje. Je pa Blaž mojster v spanju na obroke, na kar ga je pripravilo odrsko življenje. To človeku seveda včasih zamaje odpornost, ampak se telo navadi na tak ritem, stvarno odgovarja Štajerec, ki se je pred tremi leti preselil v Ljubljano.
Bi priporočil tako dolg očetovski dopust še drugim očetom? »Težko. Ampak ne, ker to ne bi bilo fajn, odvisno je od tega, ali si posameznik lahko to privošči. Nismo v takih časih, ko bi si lahko izmišljevali, jaz lahko, ker igram med vikendi – ob sedmih zvečer grem od doma in se vrnem ob treh zjutraj, med tednom pa sem predvsem oče. Vem pa, da si mnogi tega ne morejo privoščiti, zato ne bi pametoval, saj vsi vemo: na koncu je vedno treba plačati položnice.«
Skrb za druge je tudi skrb zase
»Če si zdaj z njimi, se bodo tudi pozneje, ko bodo starejši, verjetno radi obračali nate. Ni pa treba nič filozofirati, samo dati si malo uteži na noge in ostati doma.«
Poudari pa, da se mu zdi dobro, če očetje v prvih dveh letih otrokovega življenja izpustijo kakšno košarko s prijatelji in gredo takrat raje na sprehod z otroki, da se matere malce spočijejo in naspijo. »Tudi v popoldanskem in večernem času, potem ko se vrneš iz službe, lahko veliko pomagaš. Ne da prideš iz službe in potem skrbiš le zase. V norem svetu, v katerem živimo, je namreč trend, da moraš poskrbeti zase. Seveda moraš, ne pa samo zase, nase in vase.«
Je čas, ko lahko več in bolj skrbiš zase, in je čas, ko so drugi na prvem mestu, se strinja Blaž. »Ne pozabimo, da skrbiš zase tudi takrat, ko poskrbiš za drugega. Trend skrbeti zase je zelo nevaren, saj se včasih kar pozabi, da nisi sam in da je treba poskrbeti za koga. Ne smeš biti egoističen. In ko imaš otroke, pač ni prostora za egoizem.« In tudi zato, ker ni egoist, Blaž z mirno vestjo zvečer (ali zgodaj zjutraj) zaspi.
Je pa prepričan, da se dandanes večina očetov zelo trudi. To mu vsak dan dokazujejo tisti, ki jih srečuje na sprehodih, na otroških igriščih. »Stvari so se spremenile. Ampak če pomislim na svoje starše, moram pošteno priznati, da sem imel doma dober vzor. Moj ati ... Brez mojega očeta ne bi bilo nič. Modrijane podpira že 25 let – od takrat, ko nas je fante pri 13., 14. letih vozil naokoli, nas čakal, bil zraven. Takšen občutek varnosti, kot ti ga da oče, težko dobiš od koga drugega. Zame je moj oče naredil čisto vse, pa zaradi tega nisem razvajen. Tak občutek hočem dati tudi svojima otrokoma – da je starš vedno steber.«
Prositi za pomoč ni sramota
Ko se kot starš znajdeš v stiski, pa je treba prositi za pomoč, to ni nobena sramota, pravi. »Midva z Laro to pogosto storiva, pokličeva stare starše in prijatelje ter jih prosiva. Celo prababica popazi na Livi! Tudi za pomoč je treba znati prositi, nismo vsemogočni in ne zmoremo vsega sami, to je bedarija. Zaradi tega nisi manjvreden in ljudje zelo radi pomagajo.« Tako pripoveduje Blaž, medtem ko ga Livi gleda iz naročja. Njegovo naročje ji je vedno na voljo. »Otroka naučiš, kako se potolažiti, tako, da ga potolažiš – s tem da ga pustiš samega v stiski, mu samo razpoloviš srce in ga ubiješ. Otrok se ne more naučiti potolažiti sam.«
