Na vprašanji, kdo je Linda Evans in zakaj se je spominjamo, je dovolj ena sama beseda: Dinastija. Če morate pa potem vprašati, ali je Dinastija morda kitajska restavracija, je jasno, da imate ali zelo zamegljen spomin na osemdeseta ali pa takrat še niste gledali televizije.
Linda Evans s pravim imenom Linda Evenstad je potomka norveških priseljencev, hči poklicnih plesalcev in srednja od treh sestra, ki se je igranja lotila kot terapije, da bi se ozdravila plahosti. Očitno je delovalo, saj je potem nadaljevala pot v Hollywood in postala igralka. Ji je kar uspevalo, gostovala je v različnih televizijskih serijah in postala, recimo takole, napol slavna – nikoli ni bila brez dela, ampak tudi ne zares velika zvezda. Dokler ni leta 1981 prišla Dinastija in je Linda, pri devetintridesetih, dobila eno glavnih vlog. Potem je postala nadmegasuperzvezda. Zapletom v Dinastiji so z napetim dihom sledili po vsem svetu, tudi v Jugoslaviji, ki je takrat še obstajala.
Pretepi me … v vodi!
Tule je torej hitri tečaj iz Dinastije: bila je večerna žajfnica, v bistvu telenovela, polna absurdnih zapletov, samo da so bile obleke malce lepše, prizorišča malce razkošnejša kot v dnevnih žajfnicah, in predvajana je bila zvečer v najbolj gledanem terminu. Dinastija je bil odgovor ene televizijske družbe (ABC) na Dallas, uspešnico druge televizijske družbe (CBS). Dallas je govoril o družini teksaških naftarjev, Dinastija, otrok producenta z magičnim dotikom Aarona Spellinga, pa o sprti žlahti multimilijonarja iz Denverja v Koloradu.
Ključna lika Dinastije sta dva, Krystle (Linda Evans), mila in kot kruhek dobra platinasta plavolaska, prej tajnica, zdaj druga žena denverskega milijonarja Blaka Carringtona (John Forsythe), in njegova prva žena Alexis (Joan Collins), mati njegovih dveh otrok, temnolasa, spletkarska in hudobna, ki se po letih odsotnosti vrne v Denver. Oh, kako je bila hudobna! In hinavska! Pa zahrbtna! S prihodom demonske Alexis se je serija dvignila v višave, predvsem zaradi neprestanih prepirov in občasnih fizičnih obračunov med ženama – iz neznanega razloga sta se najraje mlatili v vodi, prav jima je prišel vsak okrasni ribnik ali fontana – je šla gledanost v nebo. Krystle je praviloma zmagala, obe pa sta vedno končali skuštrani, raztrgani, do kože premočeni kot utopljeni miši in pihajoč kot mački.
Za razliko od Linde, ki ji je šele Dinastija prinesla pravo slavo, je bila Joan Collins pri skoraj petdesetih že uveljavljena igralka. Z najboljšimi dnevi že za seboj, se je zdelo. Ampak ne prehitevajmo. Kaj, je rekla, ko so ji ponudili Dinastijo, kaj pa je to, kitajska restavracija? Ampak gledala je Dallas in si je vedno želela igrati nekaj podobnega, kot je bil glavni hudobec v Dallasu. "In jasno, bog me je uslišal in mi podaril Alexis."
Dinastija je redno pobirala velike in male televizijske nagrade. Snemali so jo devet sezon, do leta 1989. Pa še potem je s kakšnim telefilmom kar naprej vstajala od mrtvih. Nazadnje kot nova verzija leta 2017, ta je trajala pet sezon. Gledalci so podpisovali peticije za šesto. Niso jim ustregli, ampak nikoli ne veš, morda kdaj pride še tretja verzija Dinastije. Ali pa vsaj kakšen telefilm. Ali pet.
Po zaslugi Dinastije ženske nad štirideset niso bile več odpisane
Zakaj se štiri desetletja pozneje še vedno spominjamo Dinastije, čeprav je bila tipična telenovela – škandalozna, melodramatična, butasta in predvidljiva? Ker je naredila nekaj ZARES pomembnega: redefinirala je dojemanje žensk nad štirideset. Pred Dinastijo so bile ženske, predvsem pa igralke, stare več kot štirideset let, odpisane, porinjene v kot, zanje ni bilo več dobrih vlog, obsojene so bile na vloge babic in modrih stark, če se niso raje same dostojanstveno umaknile. Potem pa sta prišli Linda in Joan, prva pri štiridesetih, druga pri petdesetih, in pokazali, da so ženske pri štirideset plus lahko še vedno privlačne! Omamno zapeljive! Boginje seksa! Da so še polne življenja in da moškim še vedno mehčajo kolena. Verjemite, pred Dinastijo ni bilo tako. Seveda Hollywood še dandanes ves čas vneto išče mlado meso, ne pravimo, da ne – ampak zaradi Linde in Joan, ki se jima je v seriji pozneje pridružila še temnopolta Diahann Carroll, tudi zrela lepotica, danes zrele igralke dobivajo žmohtne vloge, dovolijo jim igrati zapeljivke, usodne ženske ali ljubice. Danes se zdi, da je ženska pri štiridesetih šele dobro začela živeti, pred njo je še veliko vsega. In to, vidite, je najpomembnejša dediščina Dinastije. Lahko tako spremembo v razmišljanju doseže ena sama serija? Dinastija jo je.
Drugi veliki dar Dinastije so bile pa seveda ramenske blazinice. Se spomnite, v osemdesetih so kraljevala široka ženska ramena, umetno razširjena in povišana z všitimi blazinicami v ramenskih šivih, ampak te nikjer niso bile tako razkošno široke, tako vrtoglavo visoke kot v Dinastiji, v kateri je ženske like oblačil televizijski kostumograf Nolan Miller, kralj ramenskih blazinic. Če so o kakšnem oblačilu rekli, da ima ramenske blazinice kot v Dinastiji, to ni bila nujno pohvala. Blazinice bi se nam verjetno zgodile tudi brez Nolana in Dinastije, ampak tadva sta jih vsekakor ponesla v višave. Dobesedno. S koncem osemdesetih, ko je Dinastija šla, so nas zapustila tudi blazinice.
Hecna stvar, ne da bi se zares trudila, je Dinastija povzročila tektonski premik pri tem, kako danes gledamo na zrele ženske, ni pa ji uspelo tam, kjer je zares hotela nekaj narediti: spremeniti dojemanje in sprejemanje homoseksualnosti. Čisto na začetku, v osnovni zasedbi, še preden začnejo izpod kamnov lesti nezakonski potomci in davno pozabljeni sorodniki, ima Blake Carrington dva odrasla otroka, sina in hčerko – in sin je gej. Vsekakor drzna domislica v zgodnjih osemdesetih, ko homoseksualnosti na ameriški televiziji ni bilo. Preprosto ni obstajala, vsi so bili heteroseksualci, očitno. A se potem scenaristi niso mogli čisto odločiti, kaj naj naredijo s tistim sinom. Najprej je imel partnerja, in ko je očetu povedal, da je gej, je konservativni oče čisto ponorel. Blake, sprva zamišljen kot poslovnež brez moralnih zadržkov, je zaradi močnih žensk okrog sebe – poleg obeh žena še hčere, ta je tudi imela poseben karakterček – popolnoma zbledel v ozadje. Babnice v družini so ga poradirale. Prepiri s sinom pa so bili redki trenutki, ko se je igralec John Forsythe lahko majčkeno razživel. Blake v prepiru po nesreči ubije sinovega ljubimca, sin pa se pozneje zaplete v heteroseksualno razmerje, se poroči, ima otroka. Resno?, so rekli zmedeni gledalci. Je torej gej ali ni? Scenaristi tudi niso vedeli, potem pa je igralec, ki je igral iznenada heteroseksualnega sina, iz protesta odšel. To so potem rešili čisto po televizijsko – poslali so ga delat na naftno ploščad, tam je prišlo do velike eksplozije in je Steven Carrington, tako mu je bilo ime, moral potem prestati več plastičnih operacij … da je lahko prišel nazaj v serijo (kjer je medtem veljal za mrtvega – je kdo rekel telenovela?) v podobi novega igralca. Ki je bil, si morete misliti, opazno manjši od prvotnega. Hecno, kaj junaku v seriji naredi eksplozija.
Upravičeno ji lahko očitate, da je bila senzacionalistična, predvidljiva in plehka – vse to je res bila – vendar je Dinastija rada dregnila tudi globlje, odpirala je vprašanja, ki si jih drugi niso upali. Poleg homoseksualnosti je načela temo splava, kar je bilo v osemdesetih za ameriško televizijo res drzno. Ko Fallon, hči Blaka in Alexis, očkova razvajena princeska, nenačrtovano zanosi, se odloči za splav, kar je sprožilo tudi javne razprave o splavu. Seveda se junakinja v seriji potem zadnji hip premisli in otroka obdrži. Niso šli čisto do konca, ta bi bila prehuda za ameriške gledalce – so pa vsekakor začeli polagati tlakovce na poti do tja, kamor se televizija prej ni spuščala.
Specialna povratnica
Kje smo že ostali? Aja, Linda Evans. No, ta je iz Dinastije izskočila v deveti sezoni – Krystle ima možganski tumor in gre na operacijo v Švico, njena nadaljnja usoda je neznana (še enkrat, je kdo rekel telenovela?) – samo štiri mesece pred nepričakovanim koncem serije, ki je v zraku pustil obviseti številne usode, saj so zaradi padca gledanosti Dinastijo zadavili nenadoma in dejanska zadnja epizoda sploh ni bila načrtovana kot zadnja.
Linda Evans – ki je za vlogo Krystle dobila zlati globus za najboljšo igralko v televizijski seriji že leta 1981 in bila potem nomirana še vsako leto od 1982 do '85 – je bila medtem "polupokojena", kar v resnici pomeni, da se je pretežno odrekla nastopanju pred kamero, ampak ne čisto, občasno je iz pokoja še prišla kaj zaigrat na televizijo. Kot specialna povratnica se je leta 1991 vrnila v miniseriji Dynasty: The Reunion, kjer je bila dokončno pojasnjena usoda Krystle: po možganski operaciji je bila reva več let v komi, potem se je zbudila in vrnila v Blakov objem. Linda in John Forsythe, ki ji je že davno pred Dinastijo prvi dal vlogo s tekstom v neki seriji, sta bila dobra prijatelja vse do njegove smrti leta 2010.
Kariera Linde Evans po Dinastiji
Posnela je še nekaj televizijskih filmov (in precej reklam), dokončno se je upokojila leta 1997. Pa spet ni bilo tako zelo dokončno, leta 2006 se je spet srečala s kolegi iz Dinastije v dokumentarcu Dynasty: Catfights and Caviar (Pretepi in kaviar), na odru pa je v drami Legends nastopila ob svoji nekdanji tekmici Joan Collins. Njuni pretepi v Dinastiji, je nekoč rekla Joan, so se ji zdeli trapasti. Da je producentom ves čas (a očitno zaman) poskušala dopovedati, "Alexis ljudi premaga s svojim jezikom, ne s pestmi".
Potem je Linda 2009 kuhala v britanski resničnostni oddaji Hell's Kitchen in se prav dobro odrezala. Zadnji film je posnela leta 2021, imela je majhno vlogo v Labodjem spevu. Kadar ni kuhala ali snemala, se je posvečala svoji verigi fitnes centrov, je tudi vernica zdravega prehranjevanja, telesne vadbe in duhovnega razvoja. Zanimajo jo alternativne metode zdravljenja in naturopatija.
Tudi za pisanje knjig je našla čas, med drugim je na vrhuncu slave izdala knjigo lepotnih nasvetov Linda Evans Beauty and Exercise Book (1983), leta 2011 pa mešanico receptov in spominov Recipes for Life (Recepti za življenje).
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
