Košarkarska evforija pri nas je neverjetna, kar ne preseneča, saj naši fantje pod koši nizajo uspeh za uspehom in tudi ob prihajajočem evropskem prvenstvu so pričakovanja velika. Med mladimi je zanimanje za košarko vse večje, vse več pa je tudi zanimanja za poletne tabore, ki jih prirejajo velika košarkarska imena. Med njimi je tudi Boštjan Nachbar - Boki, ki se lahko pohvali z briljantno športno potjo, ki jo je zaznamovala tudi liga NBA. Zadnja leta športne kariere je preživljal v Španiji, kjer je z družino tudi ostal in si ustvaril dom v Barceloni.
O hčerkah
»Hčerki – trinajstletna Tara in štiri leta mlajša Ajda – obiskujeta mednarodno nemško šolo, saj se je starejša rodila v Nemčiji. Obe sta vajeni mednarodnega okolja in govorita nemško, angleško, katalonsko in špansko, slednje še bolje kot jaz. Poskusili smo ju usmerjati v različne športe – od baleta do karateja, a sta se obe odločili za košarko,« pravi ponosni očka, ki sta ga hčerki spremljali tudi na letošnjem košarkarskem taboru v Kopru, ki se ga je udeležilo 260 otrok. Boštjan meni, da je to odličen način, kako lahko otroci preživijo del počitnic. »Tako kot so skozi leta rasli uspehi košarkarjev, tako je raslo tudi število otrok na taboru in kapacitete so vedno zelo hitro zapolnjene. Naš tabor je toliko bolj zanimiv, saj je na njem dvajset odstotkov otrok iz tujine, iz Italije, Španije, Nemčije, Tunizije, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Poljske, Danske. Otroci na tak način pridobijo samostojnost, izpopolnjujejo znanje košarke in tujih jezikov, ki jih uporabljajo za medsebojno sporazumevanje. Otroci tako združijo dobro s koristnim. Urnik je naporen, nekateri imajo že zjutraj individualne treninge, sledijo skupni treningi in tekme, popoldneve preživljajo na plaži, zvečer pa ob igranju družabnih iger in zabavi.«
Pri klepetu se nam je pridružila tudi Tara Nachbar, ki smo jo povprašali o njenih izkušnjah. »V igranju košarke uživam, nisem pa bila nikoli deležna nobenega pritiska staršev, ravno nasprotno. Zame je največja kazen, če me starši ne pustijo na trening, kakšno urico brez telefona pa že zdržim. Na taboru imamo prepoved uporabe vseh elektronskih naprav. V Španiji je ime mojega očeta zelo znano, in zato sem včasih deležna tudi kakšnih opazk soigralcev, češ da ne bom tako uspešna, kot je bil moj oče. V takih trenutkih mi starši stojijo ob strani in pravijo, naj sledim svojim ciljem. Oče me na treningih usmerja in mi svetuje, sicer pa se v delo trenerjev ne vpleta. Poletni tabor je zame prav posebna izkušnja, saj sva s sestro udeleženi v obeh izmenah, se pravi štirinajst dni, in tako kot drugi tudi midve spiva v osnovni šoli, kjer smo nastanjeni.«
Španija je lepa, Slovenija lepša
Čeprav Nachbarjevi živijo v Barceloni, je Tara navdušena nad Slovenijo. »Poleti smo v Kopru, na katerega očeta vežejo lepi spomini, saj je imel tu babico. Del poletja pa preživimo tudi pri starih starših v Idriji in na Koroškem.« Trinajstletnica ima kljub mladosti že zastavljene cilje. »Želim nadaljevati košarkarsko kariero in študirati v ZDA, kjer bi to dvoje lahko združila. Sicer pa se imam v Barceloni odlično, pa čeprav mi je lepše v Sloveniji, kljub temu da tukaj nikoli nisem živela.«
In kaj počne upokojeni košarkar?
»Sem idejni vodja in ustanovitelj sindikalnega združenja ELPA, katerega direktor sem. V nasprotju s športno kariero sem zdaj bolj obkrožen s pravniki in računovodjami. Glavna skrb našega združenja je namreč ta, da zagotovimo spoštovanje pravic vrhunskih igralcev v klubih Evrolige. Merimo na to, da imajo igralci čim daljšo in bogato kariero, pa ne le finančno.«
Slovensko reprezentanco, za katero je včasih uspešno igral, spremlja po televiziji. »Uživam, ko gledam njihovo igro, v kateri prevladuje ekipni duh, kar je odlična popotnica za prihajajoče evropsko prvenstvo,« pravi Boštjan, ki je lani pri 40 letih tudi diplomiral iz vodenja in upravljanja na univerzi Northumbria.
