Arhiv NTRC

»Največja sreča, ki se mi je zgodila v življenju, je rojstvo sina. V roke sem dobila nepopisan list, tako iskreno in srčno mlado bitje. Čudovito je biti mama. To je nekaj edinstvenega in najbolj čudovitega na svetu. Vsakdan se je seveda spremenil, saj se večinoma vse vrti okoli sina. In v tem resnično uživam,« pravi Maja Oderlap in obenem priznava, da se je od vsega še najtežje navadila na nočno vstajanje. »Zadnjih nekaj mesecev je tako kar večkrat na noč, občasno tudi vsako uro. Sin je zdrav in to šteje največ.«

Izbrali ste mu zelo zanimivo ime Lev. S čim vas je prepričalo?

Ime sem imela izbrano že od nekdaj. Prepričati sem morala le še življenjskega sopotnika Andreja Grobelnika, ki na to ni takoj pristal. Nato sva izvedela, da ime Lev izhaja iz hebrejskega jezika in pomeni srce, srčnost. In dvoma ni bilo več.

Septembra smo vas že videli stati na odru. Vaš sin Lev je bil takrat star dva meseca. Vas je spremljal na koncertu? Kakšni so bili občutki, ko ste spet stali na odru?

Nastopila sem na koncertu Radia Ptuj. Lev me je spremljal v zakulisju in je bil zelo priden. To, da stojim na odru in čutim občinstvo, mi polni dušo. Tega nastopa sem se zelo veselila. Bilo je čudovito. Ekipa Radia Ptuj je zelo srčna, dogodek so morali večkrat prestaviti in zelo sem vesela, da jim ga je uspelo izvesti in da sem bila del njega.

Ukrepi za preprečevanje širjenja virusa so nato odpihnili koncerte in ostale dogodke. Kdaj pomislite, da imate morda srečo, da ste ravno v tem času dobili sina, ko ste lahko več doma in se mu lahko povsem posvečate?

Lahko bi rekla, da je v tem času veliko bolj mirno, kot bi najbrž bilo sicer. Sinu bi se v vsakem primeru v polni meri posvetila. Ker so to edinstveni trenutki, neprimerljivi s čimerkoli. Ko minejo, jih ni več nazaj. Uživam, ko ga opazujem, kako se smeje, raste, napreduje … In kako je že pravi veseljak.

Na družbenem omrežju objavljate recepte za srečo. Kaj vas je spodbudilo k temu? Kateri je za vaš najpomembnejši recept?

Prvi recept za srečo sem na svoji spletni strani objavila v začetku januarja. Živimo v čudnem času, zato so še toliko bolj pomembne spodbudne besede, da bo vse v redu. V preteklosti sem doživela prenekatero grenko izkušnjo. Kar nekaj let sem se iskala, intenzivno delala na sebi, na svojih občutkih. Za začetek je od vsega najbolj pomembno, da postanemo hvaležni za vse, kar imamo, in da zaupamo Bogu, vesolju, da se bo vse postavilo na svoje mesto. Z blogom Recepti za srečo želim vsaj malo pomagati ljudem, ki potrebujejo spodbudo in mislijo, da so obtičali na mestu. Recepte o sreči pišem iz popolnoma lastnih izkušenj in razkrivam, kaj je meni pomagalo na poti do srečnega in srčnega življenja. Odziv je neverjeten. Dobivam ogromno sporočil, lepih misli in zahval.

Nekaj časa že živite na Polzeli. Kako ste se navadili na ta spodnjesavinjski kraj? Se imate že za Polzelanko ali ste po duši še vedno Velenjčanka?

Slovenija je čudovita. Njena majhnost nam omogoča, da smo lahko hitro na drugem koncu. Na Polzeli ob Savinji, kjer živim že peto leto, je res lepo. Gre za majhen kraj, a z veliko možnosti za sprehode. Po duši bom verjetno vedno ostala Velenjčanka. Nenazadnje me do mojega rodnega mesta loči le hrib. Zato se sploh ne obremenjujem, na kateri strani Gore Oljke živim.

Že od rosnih let gojite ljubezen do glasbe in nastopanja. Se še spominjate svojega čisto prvega nastopa?

Že kot nekajletno dekletce sem nastopala doma, pred domačim občinstvom. Spomnim se recitiranja v mali šoli in enega prvih večjih nastopov. Šlo je za Veseli tobogan, kjer sem prvič nastopila z RTV-orkestrom.

Kasneje ste nastopili na takrat izjemno priljubljenih Karaokah. Kako se spominjate tega izziva? Ste imeli tremo? Morda posnetek še vedno hranite in si ga še kdaj ogledate?

Na Karaokah sem nastopila večkrat. Najprej v Šentjurju, potem v Šoštanju, Velenju in Slovenj Gradcu, kjer sem zmagala. Mislim, da posnetek skrbno hrani moja mami. S tremo se na začetku nisem posebno ukvarjala. Začutila sem jo šele kasneje, ko sem začela čutiti mnogo več odgovornosti do svojega občinstva.

Glasbeno pot ste resneje začeli v Ansamblu Štrk, nato ste stopili na samostojno pot. Kako dolgo že pojete sami? Vam to bolj ustreza?

Ansambel je družina in vsekakor je treba sklepati več kompromisov, kot če si na samostojni poti. Še vedno rada nastopam z različnimi zasedbami, sploh kjer je dobra energija. Na to sem v zadnjem obdobju še posebej pozorna.

Leta 2012 ste po dvajsetih letih obudili skladbo Vem, jokala bom. Vam je ta skladba že od nekdaj všeč? Kateri trenutek je bil odločilen, da ste se odločili, da jo boste obudili?

Namig, da bi »preoblekla« to skladbo, mi je dal žal že pokojni Brendi. Z njegovimi Barabami sem nastopala v Mežici, ko je k odru prišla skupina mladih, ki je želela prav to skladbo. Brendi mi je dejal, da jo moram obvezno obuditi. Držala sem obljubo in vesela sem, da so jo poslušalci tako dobro sprejeli.

Obenem ste urednica in voditeljica Televizije Veseljak. Mesto urednika je lahko precej stresno. Krmariti mora med različnimi interesi. Kako vidite svoje delo?

Najtežje je biti preprost in to je ključ do uspešnega krmarjenja. Mnogokrat ni enostavno, a trudim se, da najdemo skupno pot, včasih je za to treba zelo malo. V prvi vrsti moram kot urednica Televizije Veseljak imeti slovensko tako zabavno kot narodnozabavno glasbo rada. Ne samo glasbo, tudi naše običaje, ljudske pesmi, dušo preprostega, a zato nič manj zahtevnega človeka, da lahko prepoznam, kaj mu z ekipo ponudimo. Televizija in tudi radio sta izjemno živa medija in izzivov zato ne zmanjka.

Pred približno desetletjem, morda celo več, je slovenska narodnozabavna glasba doživela nekakšen preporod. Kaj je po vašem mnenju odločilno, da je prišlo do tega?

Menim, da je slovenska narodnozabavna glasba svoj preporod začela doživljati približno leta 2000, morda že kakšno leto prej. Takrat so začeli nastopati Modrijani, ki imajo pri narodnozabavni glasbi nove dobe izjemno vlogo. Nič manj niso k preporodu prispevale zasedbe, kot so Vesele Štajerke, Mladi Dolenjci, Pogum, Navihanke, Zreška pomlad. Mladi glasbeniki so k sebi »vlekli« vrstnike in tudi ostale. V preteklih dveh desetletjih se je narodnozabavna glasba močno spremenila, sploh aranžmaji. Mnogokrat ne gre več za klasične polke in valčke, ampak za skladbe s pridihom popa, tudi z dodatkom drugih glasbil, kar je še posebej privlačno za mlajše generacije. Nenazadnje so se spremenile tudi generacije. In prav je tako. Glasba je živa in dokler se spreminja, se tudi razvija in raste.

Veliko ljudi vas je spoznalo v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Katera preobrazba vam je bila najbolj pisana na kožo in zakaj?

Na oddajo me vežejo lepi spomini, kljub temu da je bilo izjemno naporno. Uživala sem v vlogi Tatjane Gros, ko sem odpela skladbo Zato sem noro te ljubila, s katero sem v četrti oddaji zmagala in dokazala, da se da zmagati v skromnem kostumu, brez vsakršnega blišča. Spomnim se, da sem se zjokala, ko sem dobila Necine Banane. Grozno! Dan na dan sem ponavljala dolgo kačo besedila in se trudila s hitro izgovorjavo. Priznam, tu so me »rešile« izkušnje dela na radiu in televiziji. Še danes jih znam na pamet (smeh). Posebej sem si nenazadnje zapomnila Lorde. Masko še vedno hranim. Maskerji so me pred nastopom »imeli v delu« kar nekaj ur. V tistem kostumu sem komaj hodila. Spomnim se, da me je koreograf Miha Krušič celo opomnil, naj pazljivo vrtim sabljo z iskrami, da ne bom česa zažgala (smeh).

Pred vami je še nekaj mesecev porodniškega dopusta. Pogrešate delovne obveznosti na radiu in televiziji?

S kolegi sem ob večerih, ko Lev zaspi, redno v stikih. Majhna ekipa smo in smo zelo povezani. Moje uredniške obveznosti je sicer v času porodniške prevzel Domen Hren, ki mu popolnoma zaupam in sem mu zelo hvaležna za to. Pogrešam stike z ljudmi – stike, ki jih je vzela epidemija. A kot vedno sem optimistična, da bo pomlad prinesla lepše čase.

Preberite več v Novem tedniku