Jure Zauneker

Projekt vseslovenskega centra za protipoplavno zaščito ni bil rojen pod srečno zvezdo. Več kot desetletje stara ideja o vzpostavitvi nacionalnega centra za zaščito in reševanje v Murski Soboti je ponoven zagon dobila leta 2021, ko je njeno uresničitev javno napovedal takratni obrambni minister Matej Tonin, ki je dejal, da ima projekt, težak okoli tri milijone evrov, zagotovljeno financiranje iz načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Identificirano zemljišče za umestitev upravno-poslovne stavbe za potrebe sil zaščite in reševanja ter vseh nevladnih organizacij in društev, ki so del sistema na lokalni in regionalni ravni, poligonov in učnih prostorov je bilo sprva ob Bakovski ulici nasproti Expana. A tu se je projekt spotaknil ob prvi oviri. Sklad kmetijskih zemljišč v navezi z zakupnikom, družbo Panvita, je uporabi zemljišč za ta namen nasprotoval, zato so odgovorni staknili glave in skupaj s soboško občino našli novo lokacijo pri murskosoboški vojašnici na območju vadišča Berek. Konec lanskega aprila je občina z ministrstvom za obrambo podpisala sporazum o gradnji vseslovenskega centra za protipoplavno zaščito, občina pa je pristopila k spremembi prostorskega načrta, saj je treba območje razdeliti na dva dela. Del območja bi bil še zmeraj namenjen za potrebe obrambe zunaj naselij, del pa umestitvi protipoplavnega centra.

Jure Zauneker

Protipoplavni center na poplavnem območju

Na občini so nam pojasnili, da se ta hip izvaja postopek spremembe podrobne namenske rabe, natančneje v postopku sprememb in dopolnitev občinskega prostorskega načrta. »Postopek je v fazi zbiranja prvih mnenj nosilcev urejanja prostora,« pravijo v mestni upravi. Kot smo izvedeli, pa bi lahko bilo eno izmed teh mnenj za projekt usodnega pomena. Skoraj vsi deležniki, med njimi tudi dobro znani zavod za varstvo narave, so sprejeli stališče, da za spremembo prostorskega akta ni treba izvesti celovite presoje vplivov na okolje (CPVO), ki je zamudna in draga, a drugačnega mnenja so bili na direkciji za vode, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo pa je temu sledilo. Zanimivo, kot izhaja iz odločbe ministrstva, je tudi direktorat za okolje, ki sodi pod isto ministrstvo, menil, da bi bilo treba zaradi domnevnega svetlobnega onesnaževanja izvesti postopek CPVO, a samo ministrstvo se s tem ni strinjalo. Drugače pa je bilo pri mnenju vodarske stroke s sosednjega ministrstva za naravne vire in prostor. »Na podlagi preučitve mnenja Direkcije RS za vode, ki je ugotovila, da bo plan verjetno pomembneje vplival na okolje s stališča vpliva izvedbe plana na vodni režim in stanje voda ter varstvo pred škodljivim delovanjem voda, zaradi lege ureditvenega območja na poplavnem območju, je ministrstvo, ob upoštevanju načela previdnosti ter zagotavljanja višje ravni varstva okolja s preventivnim odločanjem v primeru tveganja, sledilo ugotovitvam mnenjedajalca o obstoju razlogov za uvedbo postopka CPVO z vidika upravljanja z vodami,« so nam pojasnili na ministrstvu, ki je izdalo morda celo usodno odločbo za projekt. Sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost so namreč na voljo zgolj do konca leta 2026. Ob upoštevanju dolgotrajnosti postopka celovite presoje vplivov na okolje, sprejemanja prostorskega akta v mestnem svetu in izvedbe javnega naročila za izbiro izvajalca gradnje je skorajda nemogoče, da bi lahko ujeli ta rok. To pomeni, da bo za projekt bržkone treba iskati finančne vire drugje, potencialno med kohezijskimi sredstvi.