osebni arhiv

osebni arhiv

O darovanju organov večina niti ne razmišlja. Vsaj dokler sami osebno, svojci ali pa znanci niso v položaju, ko potrebujejo darovani organ. Novomeščanki Manci Peček so pred sedmimi leti ugotovili napredovano srčno popuščanje, stanje se je iz dneva v dan slabšalo in na koncu je bila presaditev edina rešitev. Z novim srcem je, kot pravi, zaživela novo življenje, s svojo zgodbo pa želi predvsem poudariti pomen darovanja organov, kajti za določene bolezni je presaditev najučinkovitejša, včasih pa celo edina mogoča oblika zdravljenja.

Manca se spominja, da v mladosti ni imela težav z zdravjem, bila je živahna in polna energije. A na njen trideseti rojstni dan je po družinski zabavi začutila silen pritisk v prsih. Vso noč je prebedela, in ker ni hotela vznemirjati domačih, je šele zjutraj povedala, da jo tišči, mama pa jo je takoj peljala na urgenco. Ugotovili so, da gre za zastarano pljučnico in njeno nepravilno zdravljenje. »Preventivno so naredili še ultrazvok, po katerem so videli, da je pljučnica na srcu pustila trajne posledice. Takrat se je prvič pokazalo, da je srce v slabem stanju. Ukrepali so hitro in me takoj poslali na dodatne preiskave. Rečeno mi je bilo, da glede na mojo starost in aktivnost oz. zahtevno delo maserke sklepajo, da se bo vse uredilo samo po sebi. Kot so mi dejali, le dva odstotka ljudi z mojo diagnozo pristaneta na transplantaciji in da bodo vse skupaj pozdravili s tabletno terapijo,« pripoveduje Manca.

Pred tem ni imela posebnih težav z zdravjem. Utrujenosti in izčrpanosti pa ni posvečala prevelike pozornosti, saj je bila osredinjena predvsem na vzgojo sina Patrika, ki je bil takrat star dve leti. »Z njim sem imela veliko dela, sebe pa sem kar zanemarjala. Tako rekoč stoje sem prebolevala različne viroze,« priznava.

VSTAVILI SPODBUJEVALNIK

osebni arhiv

Zdravljenje s tabletami je bilo uspešno, kajti pomlad in poletje leta 2012 je preživela brez večjih težav. Veliko časa je bila tudi na Obali, a jeseni se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. »Težko sem dihala, telo mi je zatekalo, kašljala sem … Januar, februar in marec 2013 sem tako preležala na kardiologiji novomeške bolnišnice, na kateri sem prebolela različne viruse, tudi gripo. Zdravniki so poskušali različne možnosti zdravljenja, a stanje se ni izboljšalo,« pove naša sogovornica.

Maja je padla odločitev, da ji vstavijo spodbujevalnik z upanjem, da bo pomagal. Njeno srce je bilo v tako slabem stanju, da zdravljenje z na primer matičnimi celicami ni prišlo v poštev. Večino časa je preživela v bolnišnici, še posebno težko ji je bilo ob misli, da je njen tri leta star sin brez mamice. Čeprav je bila optimistka, da bo lahko kmalu odšla domov, spodbujevalec ni dajal želenega učinka. Ponovno je bila polna vode, trebuh, noge, vse je zatekalo. Njeno stanje se je pospešeno slabšalo. »Podvig je bil, da sem šla iz spalnice na stranišče. Na to sem se mogla posebej psihično pripraviti. Vsaka stopnica mi je bila izziv. Oblačenje je bil precejšen napor,« pove Manca, ki so jo konec avgusta po rutinski preiskavi poklicali, da mora nujno na transplantacijo. Priznava, da v tistem obdobju domačim ni povedala vsega, da ne bi bili preveč v skrbeh, a ko je tudi mama Mojca, ki jo je spremljala pri zdravnikih, izvedela, da je presaditev srca nujna, je bila povsem pretresena.

HOTELA KAR PEŠ V OPERACIJSKO SOBO

Čeprav se ni takoj sprijaznila, da bo potrebna operacija, je na koncu v to le privolila. Na novo srce je čakala le 21 dni. Tistega dne, to je bilo 25. septembra, jo je sestra zbudila že okoli petih zjutraj in ji vzela kri. Spraševala se je, zakaj je to nujno tako zgodaj zjutraj. Potem ji je šinilo v glavo, da je verjetno prišlo srce zanjo. »Bila sem zelo vesela, po moje so me slišali po celotnem oddelku. Hotela sem iti kar peš v operacijsko sobo, a protokol tega ne dovoljuje. Gremo, gremo, sem dejala zdravnici. Klicala sem domov očeta, da grem, da imajo novo srce zame,« se spominja trenutkov pred operacijo, ki je trajala kar 12 ur. Ko se je zbudila, je bila vsa v cevkah, priključena na aparate, a srečna, ker je živa. Še isti dan so jo na njeno željo dvignili na noge in hitro je tudi sama shodila. Izjemna volja po življenju jo je gnala naprej in dvanajsti dan po operaciji je že odšla domov.

SPRAŠUJEJO JO, ALI IMA ZDAJ DVE SRCI

Manca si je zadala nalogo ozaveščati ljudi o pomenu darovanja organov. »Ljudje še dandanes ne vedo, kaj je transplantacija. Dobivam vprašanja, kot so: ali imajo novo srce na voljo, ali zamenjajo celotno srce, ali imam zdaj dve srci, je bila potrebna operacija in podobno. To včasih slišim tudi od ljudi, ki delajo v zdravstvu,« jo vedno znova preseneti. Po njenih besedah se premalo govori o tem in ljudje se premalo zavedajo, da lahko z darovanjem organov mogoče nekomu rešijo življenje. »To je še vedno tabu pri nas,« je prepričana naša sogovornica. »Ljudje, ki se po smrti bližnjega odločijo, da bodo njegove organe darovali, premorejo po mojem mnenju ogromno empatije. Občudujem te ljudi, da razmišljajo še za dobrobit drugih, ne samo o sebi,« dodaja. S svojo zgodbo noče poudarjati sebe, da bi se smilila ljudem, ampak hoče spodbuditi ljudi, da bi začeli razmišljati o pomenu darovanja organov. Mogoče bo tudi zaradi njene zgodbe nekdo postal darovalec.

POSTALA DRUGA OSEBA

Po operaciji je skušala zaživeti karseda normalno življenje. Zelo pazi, da ne bi staknila kakšnega virusa ali se nalezla prehlada, zato si, ko gre med ljudi, zlasti pozimi, nadene masko čez usta in nos. »To ni normalno življenje. Ko nekoga v bližini slišim kihati, me je kar strah. Veliko je prilagajanja in odpovedovanja,« zatrjuje. Še vedno mora zaužiti precej zdravil, za zajtrk enajst, za kosilo sedem in zvečer še dve tableti, po operaciji pa je pojedla celo blizu 40 tablet. Še nekaj mesecev po operaciji ni smela uživati sveže zelenjave in sadja, do konca življenja pa ne bo smela jesti brokolija, grenivke, školjk in še bi lahko naštevali. Z novim srcem se je tudi čustveno, značajsko in vedenjsko spremenila. »Bolj sem odločna, vedra, glasna, sarkastična … Spremenil se mi je tudi okus, na primer piščanca sploh ne prebavljam več, prej pa sem ga imela rada, tudi parfumi od prej mi ne dišijo več, namesto hlač zdaj zelo rada nosim krila in podobno.« Z nekaterimi drugimi transplantiranci tukaj ne najde skupnega jezika, saj so oni prepričani, da je to le v njeni glavi. »A vsak človek sam najbolje ve, kaj občuti. Ve, kakšen je bil in kakšen je zdaj. Po transplantaciji sem postala druga oseba,« pravi.

PO ŠESTIH LETIH ZAVRNITEV ORGANA

Včasih od koga sliši, da naj ne tarna, saj ima novo srce in je spet zdrava. A kot poudarja, življenje po transplantaciji ni tako samoumevno. Čeprav je zelo pazila, je letos februarja staknila gripo, po kateri se je njeno stanje poslabšalo. Pojavili so se enaki simptomi kot pred transplantacijo, torej oteženo dihanje, ni mogla govoriti, zbujala se je ponoči in tudi noge so ji zatekale. Takoj je vedela, da nekaj ni v redu, zato je odšla k zdravniku. Po preiskavah so ugotovili, da je šest let po transplantaciji prišlo do zavrnitve organa. To se lahko zgodi kadar koli, tudi čez 20 let. »Ko sem to izvedela, je bil šok. Spet se je v meni zbudila tista jeza, zakaj spet jaz. A potem sem si dejala, da bom prebrodila tudi to oviro,« je optimistična Manca. Zdravniki so ji predpisali zdravljenje z medrolom, ki ima poleg pozitivnih tudi kar precej stranskih učinkov. »Zdaj izgubljam lase, opažam zastajanje vode pa tudi mišice so oslabele. Pred nekaj dnevi me je zmanjkalo v kolenih in sem padla, pri tem pa sem si presekala ličnico.« Koliko časa bo morala jemati medrol, ne ve, a upa, da ji ga enkrat ne bo treba več.

Zaveda se, da ni prestala najtežje preizkušnje v življenju, kajti nekateri se borijo s še težjimi oblikami bolezni. »Vsak se bori s svojo zgodbo, s svojim najtežjim trenutkom, pa če je to samo glavobol,« pravi Manca. Dodaja, da je na neki način hvaležna, da se je zgodila transplantacija, ker je s seboj prinesla nov način življenja, razmišljanja. »Ravno tako je z zavrnitvijo. Bila je huda borba, težka, ampak sem zmagala. Najpomembnejše pri tem pa je, da sem se ponovno nekaj naučila, iz tega potegnila nekaj pomembnega. Nova življenjska lekcija. Iz tega moram potegniti največje mogoče dobro, pa kar koli že je to.«

V SANJAH SREČALA DAROVALCA

Na življenje danes gleda povsem drugače. Zanjo je vsak dan darilo in temu primerno se obnaša. Ceni malenkosti, ki jih je nekoč doživljala kot samoumevne, zato je njeno življenje lepše. Ne hiti in ne žene se več tako kot nekoč. Bolj je umirjena, saj se zaveda, da je bila črta med njenim življenjem in smrtjo zelo tanka. Ne sprašuje se, od koga je dobila novo srce, a vseeno pravi, da živi tudi zanj. Prepričana je sicer, da je bil njen darovalec moški. »Dolgo časa sem imela mucko Taco, ki je živela kar 21 let. Zelo sem bila navezana nanjo in po njeni smrti sem velikokrat sanjala, da si hodiva nasproti, da ne prideva skupaj. Po transplantaciji pa se mi je v sanjah pojavil moški brez obraza, ki je šel proti meni in v naročju je nosil Taco. Dal mi jo je, da sva se poslovili, in mi dejal, da me čakata in da se znova vidimo, ko bo čas, vendar še ni zdaj.«

ŠE TRDNEJE POVEZANI

Svojih brazgotin ne skriva. Vsaka ima svojo zgodbo in jo opominja, da je prestala že marsikaj. »Pomenijo samo, da sem bila močnejša od tistega, kar me je hotelo prizadeti.« Neskončno je hvaležna tudi mami in očetu, ki ji ves čas stojita ob strani. Kot pravi, jih je njena težka preizkušnja le še trdneje povezala.

Članek je bil objavljen v novembrski Živi, prilogi Dolenjskega lista.