Voda pokriva 71 odstotkov površine našega planeta. Voda sestavlja med 45 do 75 odstotkov naše telesne mase. Vodo pijemo, se v njej umivamo in z njo zalivamo koruzo. Brez vode ne gre. Voda je tema tega stoletja.

Nek ameriški komentator sodobnega družbenega življenja se je nekoč spotaknil ob sodobne navade Američanov, povezane z vodo. V urbanih središčih v ZDA, pa tudi pri nas, lahko opazite vedno več ljudi, ki v torbicah ali nahrbtničkih nosijo plastenke vode. Ali kot je ugotovil: »Dobil sem občutek, da se nahajam sredi najhujše puščave, kjer je voda bistvena za preživetje. Brez zaloge vode v nakup novih čeljev? Pa vam se meša!« Modni hit tistega poletja so bili nahrbtniki z vdelanim vodnim mehom in pripravno cevčico za srkanje vode v trenutkih krize.

Paradoks vode je v tem, da v sodobni zahodni družbi voda nikoli ni bila tako dostopna na eni strani ter nikoli tako tržena kot potrošno blago na drugi. Televizijski oglasi nas dnevno prepričujejo v to, da je ta pa ta voda pa res tista ta prava, čista, osvežujoča, ledeniška, gozdna, izvirska... Vsak od teh pridevnikov ima seveda tudi svojo ceno. Še več, voda dobiva neko dimenzijo, ki je nesprejemljiva, saj v nekaterih gostinskih lokalih strežejo gostom »le vodo v plastenkah«, ki ima seveda svojo ceno. Pa me niti ne moti tako grozno, da plastenke predstavljajo novo breme onesnaževanja okolja, ker je bolj perečih okoljskih problemov še veliko. Zdi se mi le, da bi morala biti pitna voda prosto dostopna vsakomur, ki je žejen, v vsakem trenutku in povsod, saj predstavlja zame osnovno pravico in svobodo.

Zelo malo pa nas opazi, da s pitno vodo v razvitih civilizacijah peremo avtomobile, splakujemo WC in zalivamo rože. Kako je lahko enaka ali ista pitna voda ekskluzivno blago široke potrošnje in sredstvo za spiranje umazanije? Kaj se potem dogaja z vodo, ki vsaj v Sloveniji večinoma čisto pitna teče iz pip? V povprečju porabi vsak Slovenec okrog 150 litrov pitne vode dnevno. Za vse mogoče namene uporabljamo čisto pitno vodo, čeprav je v resnici popijemo le kakšna 2 do 3 litre!

Ob tem smo priča pravi paniki, kako zelo skrbno moramo paziti, da vsak dan primerno pijemo vodo v ravno pravšnji količini, sicer nam grozi dehidracija, omotica, znižana storilnost, če ne celo nezavest. Ojej! Mediji celo priporočajo, da si sestavimo natančno razpredelnico in beležimo, ali pijemo dovolj vode... Skratka, izjemno zapleten biološki mehanizem, ki smo mu vedno rekli žeja, je v sodobni družbi popolnoma odpovedal. Celo otroci ne pijejo več, ko so žejni, ampak raje omahnejo v popolni dehidraciji. Na nekem spletnem viru tako preberem: »Dnevno bi človek moral popiti 6 do 8 litrov vode: zjutraj na tešče vsaj pol litra, pred vsakim obrokom pol litra in tik pred spanjem pol litra ali več...« Hm, pod posteljo pa kahla...

Oprostite, ko se med napornim tekom ali kolesarjenjem pri meni pojavi žeja, pijem vodo. Če sem sredi dolenjskih gričev, imam morda s sabo plastenko vode in preprosto skrnem tekočino življenja. V nasprotnem primeru potrkam pri najbližji hiši in prosim: »Mati, vode bi...« in jo vedno dobim, če me prej ne prežene sosedov Muri. Hočem povedati, da pijem, ko sem žejen, in sem zgrožen, ko pomislim, da sodobno življenje človeka lahko tako odklopi, da zaradi računalnika, dela, stresa, prepirov, pozabi na najosnovnejšo od osnovnih človekovih potreb. Vodo.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je kronična dehidracija najbolj razširjena bolezen sodobnega življenja. Ob dejstvu, da se utapljamo v vodi (se spomnite - 150 litrov na dan na človeka), je to paradoks paradoksov. Ni problem nafta. Ni problem posedanje otokov in ne tsunamiji. Problem je preprosto v tem, da bomo umrli od žeje, obkroženi s čisto pitno vodo.

Je pa nekaj pri vsem skupaj smešno. Tipično mi razlaga o pomembnosti čiste pitne vode za dolgo in zdravo življenje nekdo, ki tisti moment drži v roki čik in razmišlja ali bi naročil še en tropinovec.

Res, voda je problem.