Če hočeš nekam daleč, moraš pogosto tja skozi blato. Karikiram.

Letala imam rada, ker me odpeljejo daleč, in ponavadi je tam prijetno, ker si cilj izberem sama. Zato zdržim ure zaprta v jekleno ptico, vso pot pripeta s pasom in oblepljena z nasmehi stevardes, s slušalkami, zaritimi globoko v ušesa, zalepljena na ekran, prežvekujoč plastično hrano... Samo, da mine, da krajšam ta čas, ko je gibanje omejeno na minimum. Pa saj veste, od zgoraj se zdi (kljub temu) vse zelo enostavno.

In smo šli. Zbežali smo od vročine in soparnega vremena. Od služb, priprav na volitve in novo šolsko leto, od ometa, ki odpada, od lopat, od žuljev, iz ograje,... najprej v nebo, da bi stopili na hladna tla. Rahel dež je močil najeti avto, ko smo se bližali prestolnici, še manjši od naše. Enostavna ulica, z majhnimi pisanimi izložbami in znamenitimi »kafeji«, kjer dobite litre »regular« kave in dnevno juho, ki je lahko paradižnikova, gobova ali ribja, a obvezno kremna. In najboljšo čokoladno torto. Mikrofoni napovedujejo še eno dolgo noč. Sem rekla noč?! Saj je ni. Ob enajstih v skoraj dopoldanski svetlobi s hotelske sobe opazujem zaliv, po katerem je mesto v glavi vikinga dobilo ime - Reykjavik.

Uf, kako boli cena kafe in piva! Viking je dober, ni pregrenak. Jasno, s peto najvišjo povprečno plačo na svetu, s katero se pohvalijo Islandci, to niti ni čudno. Ok, voda je zastonj, pitna v vsakem, najbolj oddaljenem stranišču, v najmanjšem potoku. In svež zrak zareže tako ostro, da se kar zdrzneš. S kapo in pošteno oblečena opazujem dekleta v majicah z naramnicami, nekatere bose hitijo po mestnem pločniku. Mamice imajo v rokah otroke z golimi nožicami, po kopanju v znamenitih kopališčih jim nikoli ne sušijo las. In nihče ne smrka.

V desetih dneh smo jo prevozili po Ring Roadu, cesti, ki obkroža otok. Videli smo kite, arktične mormone, v Stokksnessu smo opazovali tjuljne, ki so se sončili na skalah. Popolnoma sami. Med ugaslimi kraterji, puščavo, ki jo je povzročila erupcija vulkana pod največjim evropskim ledenikom Vatnajoekullom, ko je voda odnesla ceste in mostove. Ki so jih popravili v 22 dneh (z besedo dvaindvajset!). V amfibijskem vozilu smo občudovali modro barvo ledenih skulptur v jeziku ledenika, ki se zdi neresničen, filmski. Inge zdrobi zajeten kos letu in nam ga položi na jezik. To je najstarejša stvar, ki je boste jedli v življenju, se nasmeji, star je približno tisoč let. In ledeniški jezik je vsako leto sto metrov krajši.

Osamljeni kilometri vožnje, ko so nam družbo delale ovce (precej jih konča v tradicionalni islandski mesni juhi), konji, ki so se svobodno gibali po prostranih pašnikih, ptice. Ponekod pa ni bilo nikogar, samo opusteli ostanki neštetih erupcij, pepelni vulkanski kraterji, kamenje raznih oblik in barv. Rumene packe žvepla na svetlo rjavi zemlji, para in vonj po gnilih jajcih. Kot da peklenščki kuhajo kosilo. Tu je skorja Zemlje tenka in nežna, iz njene srede pogosto izbruhne žareča sredica. Nihče se ne sprašuje, če bo spet izbruhnila mogočna Krafla ali Hekla. Vedo, da bo in da je le vprašanje KDAJ. Popolnoma mirno in trezno. Takšni so. Čeprav ob koncih tedna marsikateri mladec obleži pred stopnicami svojega doma. Ne trezen.

Ne vem. Fotografija vam lahko namigne, a pokazati vsega ne zmore.
Bili smo na začetku in na koncu.
In se srečno vrnili. Morda tudi drugačni.
Zato vem, da se bom - vsaj jaz, da ne govorim v imenu ostalih članov ekspedicije - zagotovo še vrnila.