##IMAGE-3833624##

Irena Ameršek, samouka umetnica, je trenutno najbolj aktualna članica društva KNOF. Po večletnemu delovanju na področju slikarstva in dekorativnih umetnosti, je začutila klic po nadgradnji, ter obogatila svoje delo z literarnim prvencem z naslovom Zgodba o lisici. Z Ireno sva se spoznali na programu Socialne aktivacije, kjer je literarna vizija dobila svojo obliko in podporo za razvoj. Irena je srčna in odločna oseba, ki s s svojo ponižnostjo in notranjo močjo navdihuje vse tiste, katerim je Življenje postreglo težje preizkušnje in omejitve. Je živ primer delovanja močne volje in zaupanja v notranji klic.

Irena, tvoja življenjska pot je bila težka. Zelo zgodaj si izgubila mati, kar te je močno zaznamovalo. Kaj te je opogumljalo na tej poti in kakšna je skrivnost ohranjanja kreativnosti, kljub težkim preizkušnjam? Mnogi so jo žal zatrli in se v bolečini predali kakšni izmed odvisnosti…

V zgodnjem najstništvu se mi je sesul svet, ko nas je zapustila mami. Imela sem srečo, ker sem od otroštva z dedkom spoznavala naravo in bila tesno povezana z vsemi bitji, ki živijo v njej. Hranila sem se z mirom in čarobnostjo gozda, kar mi je bila kasneje dobra popotnica za procesiranje bolečine. Poleg narave, sem našla moč tudi v branju različne literature, poslušanju glasbe, še posebej Abbina pesem I have a dream mi je pomagala pri razumevanju, da je v vsaki situaciji nekaj dobrega, pa čeprav na prvi pogled deluje grozno. Verjela sem da me za vsakim ovinkom nekaj čaka in to mi je dalo notranjo moč, da sem ohranjala svojo ustvarjalnost in se ne predala bolečini, ki je prepravljala moje srce. Bilo je težko, vendar sem vedela, da me čaka nekaj lepega in da moram samo zaupati notranjem glasu. Kadar sem skrenila s poti, ki mi jo je narekovalo srce, sem jih dobila po glavi.

Kateri dogodek v življenju te je pripravil, da se popolnoma predaš umetnosti?

Leta 2011 je bila zame prelomnica, sa j sem izgubila redno in varno službo v Kopitarni. Pri iskanju nove službe sem bila takrat neuspešna, saj so me vse poti blokirale. Spominjam se Mihaele Kežman, da je bila prva, ki me je preusmerila od iskanja službe čistilke in podobnih del, k umetnost. Tako sem odprla osebno dopolnilno delo, da sem lahko slike prodajala. Ta čas je bil zame izjemno pomemben za osebno rast in razvoj na področju slikanja.

Kaj te je pripeljalo v društvo KNOF?

S strani centra za socialno delo sem bila poklicana, da je nekdo na socialni aktivaciji odpovedal in da se je sprostilo eno mesto. Prav rada bi vedela kdo je to bil, da se mu zahvalim. Brez razmisleka sem rekla, da! Čutila sem, da je to moja priložnost, kjer lahko realiziram svoje sanje in obdelam zapiske. Sprva sem imela v mislih zgodbo, za katero očitno še ni čas, saj je bolj napredne narave. Pa sem se odločila, da začnem na začetku in ustvarim basni – Zgodbo o lisici. Po socialni aktivaciji sem se udeležila učnih delavnic pri zavodu KNOF, kjer so me podprli pri računovodskem delu in birokraciji, ki je potrebna za nastanek literarnega dela. Projekt je v celoti moj, zanj sem se trudila vseh 6 mesecev učnih delavnic.

Zgodba o lisici je tvoj prvi literarni otrok. Do kakšnih spoznanj te je pripeljal proces nastanjanja?

Zgodba o Lisici je čudovit primer podpore in sodelovanja okolice, kadar je namera čista in srčna. Spoznala sem, da imam jekleno voljo in lahko uresničim svoje sanje. Najpomembejše od vsega je pa pridobitev na samozavesti in samozaupanju.

Kaj ti je bilo v sodelovanju z zavodom KNOF najbolj všeč in kaj bi spremenila?

Všeč mi je bilo, ker sem imela proste roke in svobodo za razvoj svojega projekta. Če sem potrebovala pomoč, sem se lahko obrnila na kogarkoli za nasvet. Bonton, srčnost, sočutje med zaposlenimi so človeške vrednote, za nas čuteče in empatične ljudi zelo pomembne, saj se v takšnem okolju počutimo dobro, da lažje delamo in razvijamo svoje kreacije.

Kako se vidiš v KNOFu čez 5 let?

KNOF je moja trenutna postaja, iz srca sem hvaležna, ker sem lahko pri njih razvijala svoj projekt, vendar so moje vizije širše od KNOFa. Želim si, da knjigo speljemo skupaj do konca, gremo v ponatis, želim si pa tudi, da prodre na tuj trg. V kolikšnjem času se bo to zgodilo pa ne vem.

Še za konec, eno sporočilo za bralce.

Predlagam jim naj gradijo na zaupanju vase, slabi dogodki, ki se zgodijo v življenju in nas pahnejo na dno, naj bodo le izzivi, da se poberemo in gremo naprej, močnejši.