Arhiv Štajerskega Tednika

Čeprav je v kulinariki izredno priljubljen in ga gospodinje rade uporabljajo, so redke tiste, ki bi znale splesti čebulni venec ali po domače lükof krenec – v kito iz žitne slame spletenih 12 lükov. „12 jih je zato, ker je 12 apostolov,“ je pojasnila dolgoletna predsednica Turistično-etnografskega društva (TED) Lükari Dornava, danes aktivna članica Marija Belšak. Spletanje vencev sploh ni enostavno, v rokah je treba imeti občutek za to, vsako čebulo pravilno položiti v slamno kito in jo močno vpeti. Venec je lep oziroma takšen, kot mora biti, če je vseh 12 čebul v enaki smeri, kita pa lepa in gladka.

Strojna obdelava na kmetijah izpodrinila ročna dela

Dornavčanke, ki danes štejejo po 80 pomladi ali še kakšno več, bi znale vence plesti z zaprtimi očmi. To delo jim je v roke položeno od otroštva naprej, iz časov, ko so ljudje živeli v pomanjkanju in je prodaja pridelkov v mestih in na tržnicah pomenila pomemben prihodek za gospodinjstva. Če je bila čebula spletena v vence, so jo ljudje v mestih še raje kupili. Desetletja so ženske s Ptujskega polja hodile prodajat v bližnja mesta, Dornavčani so največ prodajali v Mariboru in Varaždinu. Rekli so, da gredo na tržo. Če so na prodajo peljali več pridelkov, so jih naložili na vozove ali vagone. Ko so šle ženske na tržo samo s čebulo, so šle z nahrbtniki in cekarji, čebulo so imele običajno spleteno v vence. To je bil desetletja del vsakdana in verjetno ni bilo domačije, kjer žene in dekleta ne bi znale plesti vencev. Danes je seveda drugače. Ko so na njive prišli traktorji, se je začelo vse spreminjati. Ročnega dela je bilo vedno manj in več strojnega, avtomatiziranega. Tako je tudi pletenje čebulnih vencev tonilo vedno bolj v pozabo.

Delavnice, da znanje ne bi šlo v pozabo

Da ne bi popolnoma izumrlo in bi se znanje o tej ročnodelski tehniki prenašalo naprej, so Dornavčani pred tremi desetletji začeli organizirati lükarske praznike. Nedvomno so s prireditvijo, ki jo še danes ohranjajo, dali pomemben prispevek ne samo k ohranjanju avtohtone ptujske čebule, temveč tudi k njeni popularizaciji. Marsikatero gospodinjstvo si danes za ozimnico najraje priskrbi rdeči ptujski lük, ker je nezahteven in vzdržljiv, odličen v kulinariki, ima močno aromo ter dober okus. Če pa bi se kdo želel naučiti, kako splesti čebulni venec, ga bodo Dornavčanke tudi to z veseljem naučile. Nekaj tečajnikov so že imele, pred dnevi so namreč v okviru projekta Bogastvo rokodelcev podeželja organizirali delavnice, na katerih se je nekaj žensk iz različnih krajev Spodnjega Podravja učilo spletati vence. Mentorice, oblečene v svoja tradicionalna kmečka oblačila z modrim predpasnikom in belimi nazaj zavezanimi rutami na glavi, so bile s tečajnicami zadovoljne. „Če se jih nekaj nauči, bo šlo znanje naprej,“ so prepričane lükarce.

Tečajnice ponosne na svoje prve vence

Med tečajnicami je bila Ida Janžel iz občine Hajdina. „Z veseljem sodelujem na delavnicah, kjer se učimo ročnodelskih spretnosti. Sem zadovoljna, pogrešam pa mlade, ker bi bilo škoda, da bi znanje o dediščini ročnih del izumrlo. Osebno me ročna dela zelo veselijo. Naredila sem dva venca, za prvič sem zadovoljna. Nisem si predstavljala, da bo tako zahtevno. Ko pri delu opazuješ nekoga, ki je tega vešč, se ti zdi enostavno. Ko sam primeš za delo, pa vidiš, da ni tako. Ampak vaja dela mojstra in treba je vztrajati.“

Zadovoljna z novo osvojenim znanjem je bila tudi Anica Toplak iz Stojncev v občini Markovci. Spletla je tri vence, njena mentorica je bila 88-letna lükarca Terezija Ciglar. „Imela sem čudovito mentorico in menim, da me je dobro naučila. Prvi venec je bil bolj tako-tako, drugi bi pa že bil za čisto petico. Lükarce so me povabile v svoje vrste, da pridem pomagat, ko bodo pletle za lükarski praznik. To si štejem kot čas. Pletla sem prvič, rada imam ročna dela, zgleda pa, da imam za to tudi spretne roke. Ni težko, je pa res treba obvladati prijem, kako plesti kito, držati in vpeti čebulo. Imela sem željo, da se to naučim in sem to tudi uresničila.“

Arhiv Štajerskega Tednika

„Žitna slama mora biti žilava, ne sme se lomiti, treba jo je močno pohoditi in namočiti. Potem poiščemo 12 enako debelih čebul, preverimo, ali imajo vse dovolj močno cimo (posušeni del stebla). Ko si nastavimo prvo čebulo, jo je treba močno zategniti, potem pa počasi dodajati ostale. Čebulno cimo v kito iz slame vpletamo zelo močno, sicer bodo čebule odpadle ali pa se odtrgale. Zelo pomembno je tudi, da so vse čebule obrnjene v isto smer. Čeprav se ročna dela v rokah mojstrov in mojstric zdijo popolnoma enostavna, pa je dejanska resnica daleč od tega. Naše lükarce to delajo že desetletja, zato je pri njih videti tako enostavno. Če bi se nekdo želel naučiti splesti venec, si bo moral vzeti nekaj časa, morda samo kakšen popoldan, če mu bo šlo delo od rok, ali pa več dni, če bo le dovolj vztrajen. Smo pa v TED Lükari zadovoljni, da imamo v svojih vrstah nekaj mladih, ki so se lotili tega ročnega dela in jim gre tudi dobro od rok. Seveda smo v društvu veseli vsakega, ki bi mu to znanje lahko predali naprej, morda bi se lahko povezali tudi z domačo in okoliškimi osnovnimi šolami. Danes ne pletemo več za trg, ampak za promocijsko in protokolarno dejavnost, prireditve, srečanja, obdarovanja. Moram pa poudariti, da ne delamo vencev na zalogo, temveč morajo biti sveži, da ne bi čebule odpadale. Tako si jih vedno naredimo le za sprotno porabo,“ je povedala Marija Belšak, nekdanja dolgoletna predsednica TED Lükari Dornava.