Thinkstock

Razlogi za to so lahko različni, a tudi če otrok, ki se bliža tridesetim, ne živi več doma, je mama lahko zelo močno prisotna v njegovem življenju. Vse bolj – nekoliko tudi zaradi družbenih sprememb – se mame namreč oklepajo svojih že odraslih otrok, pa naj si ti tega želijo ali ne. In kako svojo posesivno mamo prepričati, da ste vendarle že odrasli?

Zakaj ostajamo doma?
Čeprav pretežno govorimo o mamah, imamo v mislih kar oba starša, ki pogosto sodelujeta v tej zaroti posesivnosti. Če se najprej potrudimo na težavo pogledati z njune perspektive, je seveda do neke mere razumljivo, da tako težko sprejemata osamosvojitev svojega otroka. Razlike med časom, ko so se osvobajali oni, in današnjim so ogromne. Družba nam narekuje, da se moramo za konkurenčnost na trgu dela šolati dlje, zaradi gospodarskih razmer pa službe zdaj ne moremo dobiti tako zlahka, kot smo predvideli. Zaradi vsega tega tudi doma ostajamo dlje, malce zaradi tega, ker drugam pač ne moremo iti, nekoliko pa tudi zaradi tega, ker je tako ugodneje in udobneje. Tako mimogrede mine skoraj trideset let našega življenja, kar je v nekaterih primerih lahko že dvakrat toliko, kot so do svoje osamosvojitve doma preživeli nekateri starši. In če predvidevamo še to, da so nas starši verjetno dobili v prvi polovici svojih dvajsetih, kot je bilo takrat povsem običajno, to pomeni, da so večji del svojega življenja preživeli z nami kot pa sami. Po vsem tem je na neki način razumljivo, da nas tudi po tridesetih letih še kar niso pripravljeni spustiti.

Posmeh izkušene generacije
Pogovor z znanci in prebiranje zgodb na raznih forumih sta v grobem izluščila tri scenarije, ki se v našem kulturnem prostoru pogosto odvijejo, kadar odrasel otrok naznani namero zapustiti 'hotel mama'. Cilj vsakega od teh scenarijev je prepričati otroka, da naj vendarle ostane doma. Prvi scenarij je zgodba neke 26-letnice, ki je nasvete iskala na forumu. Končuje magisterij in je povsem mimogrede nekega dne v pogovoru doma omenila, da tako ali tako ne namerava več dolgo živeti doma. Da je dovolj stara in bo zaključila šolanje, zato se namerava odseliti. Namesto pričakovane podpore in odobravanja staršev je bila deležna posmeha. Češ, kaj pa boš ti sama, kako boš sploh zmogla, še sanja se ti ne, kakšno je realno življenje in podobno. Če že ne gre za izjemno svojeglavega in trmastega primerka, takemu prigovarjanju odrasel otrok pogosto podleže, malce tudi zaradi ugodja, ki ga nudi življenje doma. In tako nevede podleže maminim krempljem.

Občutek krivde

Drugi scenarij je povezan z močno prisotnim motivom cankarjanske matere v naši kulturi. Do določene mere k uresničitvi scenarija pripomorejo starši, v veliki meri pa smo zanj krivi kar sami. Starši, ki so vsa ta leta skrbeli za nas, nas čustveno in gmotno podpirali, nam nudili dom, hrano, zavetje, radi v ključnih trenutkih zaigrajo na karto naše krivde. Zlasti dobro gre to staršem samohranilcem. Ko se tako 27-letnik želi s prijateljem odseliti v svoje stanovanje in zapustiti svojo mamo, mora slednja zgolj reči: »Vse življenje sem dajala zato, da bom na koncu ostala sama.« Tu se navadno oglasi slaba vest in občutek krivde hvaležnih otrok, ki svojih staršev nikakor nočejo prepustiti samim sebi, sploh pa ne v starejših letih, ko so toliko pogosteje osamljeni in bolni. Tudi če se jim uspe odseliti od doma, je mama še vedno tista, za katero skrbijo, so ji ves čas na voljo, se ji prilagajajo, jo morda celo občasno vzamejo k sebi, skratka svoje življenje postavljajo na stranski tir zaradi občutka krivde. Občutek krivde v obratni smeri navadno ni prisoten.

Materialne dobrine
Skrb za to, da bodo otroci čim dlje ostali doma, se je v nekaterih primerih začela že pred našim rojstvom. Zato so mnogi starši gradili večnadstropne hiše z možnostjo prizidkov. In še preden smo začeli razmišljati s svojo glavo, so nam obljubljali podstrešna stanovanja, mansarde s svojimi vhodi, prizidke nad garažami in v to vključeno redno domače toplo kosilo in varuško za vnuke. Tudi če se pozneje otrok vendarle odloči, da se bo odselil od doma, ga po tem tretjem scenariju prepričujejo in vabijo z omenjenimi dobrinami. Tudi če se hčerka s partnerjem in otrokom na poti že odseli v samostojno stanovanje, čigar lastnik je partner, ji bodo doma vendarle širili sobo ali gradili stanovanje na podstrešju. Ker nikoli ne veš … In tako se vedno lahko vrneš domov. Tudi če že živiš drugje, tega preprosto niso pripravljeni sprejeti. Še na peti obletnici poroke bodo vabili, da se lahko vrneš nazaj domov.

Odrasli postanemo, ko prenehamo biti otroci
Ne glede na to, kako zelo udobno in lažje je živeti doma, pa je po mnenju psihologov pomembno, da se otroci prej ali slej osamosvojijo. Ne samo gmotno in fizično, ampak je treba pretrgati vezi s starši, da zares lahko postanemo samostojna odrasla oseba. Otrok namreč šele takrat usvoji samonadzor, ko se loči od nadzora staršev, šele ko na vseh področjih neha biti otrok, lahko postane odgovoren odrasel. Otroci, ki so tako ali drugače preveč vezani na starše oziroma jih imajo starši v krempljih, jih dolgo držijo pri sebi in jih nočejo spustiti, pozneje, po smrti staršev, pogosto padejo na socialno dno, opozarjajo psihologi. Tudi sicer imajo otroci posesivnih staršev težave v življenju – težko ustvarjajo kakovostna razmerja, tvorijo socialne mreže, vzdržujejo partnerske odnose, ker so tudi v odrasli dobi pod vplivi vsiljenih vzorcev staršev, ki so jim bili izpostavljeni že v otroštvu.

Kdo je otrok? Statistično gledano za otroka šteje vsaka oseba, ki živi v družini skupaj z vsaj enim staršem, ni pa pred tem bila nikoli poročena, nima svojih otrok in ne živi s partnerjem v zunajzakonski zvezi. Starost osebe pri tem ni pomembna. Če 60-letnik ustreza tem pogojem, se ga statistično šteje za otroka.

 
Dokažite samostojnost
Ker so starši, zlasti mame, velik del svojega življenja namenili skrbi za nas, je starševstvo postalo del njihove identitete. Mi smo postali del njihove identitete, zato se bojijo, da se bo z našim odhodom izgubil ta del njihove identitete. Da bo njihovo življenje prazno, da ne bodo vedeli, kaj z njim početi. Zato se na vso moč trudi obdržati otroke ob sebi in tako zagotoviti smisel svojemu življenju. Najpogosteje jim to uspeva z zagotavljanjem blaginje in ugodja – kuhajo nam, pospravljajo za nami, nam kupujejo darila, avtomobile, za nas urejajo stvari, celo plačujejo naše stroške. Vse to seveda zato, ker po njihovem mnenju sami ne zmoremo, saj smo se znašli v razmerah, ko se je težko osamosvojiti. V resnici pa gre za obliko zagotavljanja otrokove čustvene odvisnosti. Dokler mama to dela za nas, smo od nje odvisni, smo njeni otroci. Če želimo to vez pretrgati in se zares osamosvojiti, moramo seveda mami dokazati svojo odraslost in samostojnost, kar pa je v primeru, da živimo doma, veliko težje.

Odpovejte se ugodnostim
Čeprav je razlog za to, da še vedno živite doma, verjetno ta, da nimate dovolj finančnih sredstev za to, da bi šli na svoje, vendarle v roke vzemite tisto, kar je izključno vaše. Svoje stroške plačujte sami, stvari za osebno rabo si kupujte sami, svojo sobo ali prostore pospravljajte sami. Ne dovolite, da vam starši kupujejo avtomobile, računalnike in podobne stvari. Njihova pomoč naj bo vedno v obliki posojila. Prav tako prispevajte h gospodinjskim stroškom, naj vaše bivanje doma postane bolj najemniška situacija. Tako boste na neki način starše materialno ločili od svojega življenja in hkrati preprečili njihovo vmešavanje, kar je za vse vas prvi korak k samostojnosti.

Postavite meje

Predvsem te meje postavite sami sebi. Od mame nikar ne sprejemajte daril, denarja, potuhe ali česar koli drugega, kar bi ji utegnilo na stežaj odpreti vrata v vaše življenje in jo prikleniti na vas. Prav tako postavite meje glede druženja in izkoriščanja svojih uslug. Seveda je lepo in pohvalno, da mamo peljete k zdravniku, nikar pa ne pustite, da vas prisili v prilagajanje lastnega življenja zato, da boste njo lahko vozili k frizerju, na kavice s kolegicami ali na tržnico. Meje postavite tudi z jasnim pogovorom. Jasno svojim staršem pojasnite, da je ne glede na vse trenutne okoliščine povsem naravno, da boste nekega dne zaživeli sami, in da imate kot odrasli to pravico že zdaj. Bodite hvaležni za vso pomoč in podporo, a opozorite, da kljub temu svojega življenja ne morete živeti po njihovo. Želite si biti samostojen človek tudi zato, ker so vas tako vzgojili. Kot zgled za svojo odločitev navedite kar njih same – tako kot oni si tudi vi želite nekoč samostojno zaživeti nekje na svojem s svojo družino.

Vzpostavite drugačen odnos
Ker niste več otrok in ne potrebujete več mame negovalke in varovalke, bo veliko lažje, če boste z njo vzpostavili drugačen odnos. Veliko trenj med mamami in odraslimi otroci namreč nastane ravno zato, ker nas mame še vedno sprejemajo kot nebogljena bitja, mi pa smo do njih nepopustljivi ravno zaradi tega, ker jih še vedno vidimo kot mame v klasičnem pomenu. V odraslih letih je veliko bolje, če mama postane naša prijateljica, da drug na drugega začnemo gledati kot na samostojnega odraslega človeka, ki ga na nas ne vežejo več tako stroge dolžnosti. Do svojih prijateljev, sester, bratov, drugih sorodnikov smo veliko bolj prizanesljivi, nanje gledamo veliko bolj objektivno in jih lažje sprejemamo kot samostojne osebe. Poskusimo s te perspektive videti tudi svoje starše oziroma oni nas.