R. N.

R. N.

»Najina zveza je vsakodnevno praznovanje ljubezni.« Tako pravita Olga in Jože Kramar s Škofljega pri Šentvidu pri Stični, ki sta pred kratkim praznovala železno poroko. V dobrem in slabem sta skupaj že 65 let in še vedno se imata rada kot takrat, ko sta si prvič obljubila večno zvestobo. Njun jubilej je nekaj posebnega, številnim pa tudi zgled in spodbuda.

Pri nas je iz leta v leto manj porok, ravno nasprotno pa je z ločitvami. Zato je 65-letnica zakonske zveze dosežek posebne vrste. Marsikateri par doživi srebrno (25 let zakona), mogoče tudi zlato poroko (50 let), veliko več pa že težje – največkrat je problem zdravje, kajti nemalokrat eden od zakoncev zboli in umre. Kramarjeva pravita, da sta zato hvaležna Bogu, da ju toliko let ohranja skupaj, saj sta še kar zdrava in pri močeh, da sama skrbita zase. Tako kot sta bila navajena, tudi danes živita skromno in s hvaležnostjo sprejemata življenje. Olga bo naslednje leto dopolnila 88 let, Jože pa 98. Na klasično vprašanje, kaj je recept za tako dolg zakon, povesta, da v prvi vrsti prav gotovo ljubezen, takoj zatem pa razumevanje, spoštovanje, potrpežljivost in prilagajanje drug drugemu. »Tako sva se navadila na skupno življenje, da si ne predstavljava živeti ločeno,« dodaja Olga. Čeprav vedno ni bilo lahko, nikoli nista pomislila, da bi šla vsak svojo pot.

6. oktobra sta v šentviški cerkvi obnovila poročne zaobljube. Pred oltar sta ju popeljala vnukinja Urška in vnuk Arber, v ozadju pa se je slišala poročna koračnica, ki jo je zaigral organist Robi Markovič. Njuno zvezo je blagoslovil župnik Izidor Grošelj z željo, da obred ponovijo tudi ob praznovanju milostne poroke, ki pomeni 70 let skupnega življenja. »Že četrtič sva takole znova stopila pred oltar, kjer naju je župnik blagoslovil. Vsakič je drugačen občutek in vedno je to poseben dogodek. Najbolj pa sva vesela, da se takrat zbere vsa družina in vedno več nas je,« z nasmehom na obrazu pove Olga.

ZAMUDILA NA POROKO

Še zelo dobro se spominja tudi tistega 2. oktobra pred petinšestdesetimi leti, ko sta se v Ljubljani poročila. »Jože je bil doma v Gorenjih Ponikvah pri Trebnjem, jaz pa v Mirni Peči. Zmenila sva se, da greva na vlak ob 4. uri zjutraj, a kaj, ko sem zaspala. Slišala sem, kako je vlak piskal, a nanj nisem uspela pravočasno priti. Mož me je na postaji v Trebnjem čakal in zaskrbljeno iskal, vendar me ni našel. Takrat še ni bilo telefonov, da bi se lahko poklicala. Zato se je sam odpeljal v Ljubljano, kjer je na matičnemu uradu prosil, ali lahko za dve uri prestavijo poroko. Ni mi preostalo drugega, kot da sem počakala na naslednji vlak in se odpeljala proti Ljubljani, kjer me je mož potrpežljivo čakal na postaji. Na koncu se je vse dobro izteklo,« pripoveduje.

Cerkveno sta se poročila pri sv. Petru v Ljubljani. V nasprotju z današnjimi porokami, ko se običajno zberejo številni sorodniki in prijatelji, sta Olgo in Jožeta spremljali le njuni priči. »To so bili drugačni časi. Takrat je bilo bolje, da si bil čim bolj tiho. Midva sva samo svojima družinama povedala, da greva na poroko, drugi sploh niso vedeli,« pravi naša sogovornica. Po poroki sta se nato z vlakom odpravila na Brezje, kjer sta prenočila pri usmiljenkah. Naslednji dan sta odpotovala na poročno potovanje v Split in se pozneje vrnila z ladjo Partizanko do Reke. »To je bilo razkošje, res sva si privoščila. Zelo lepo sva se imela,« se spominja Olga.

LJUDJE SO GA KLICALI ZAKON

R. N.

Po prihodu domov sta se nameravala preseliti v stanovanje na železniški postaji, ki ga je Jože dobil kot vodja postaje v Radohovi vasi, a ko sta se vrnila, sta ugotovila, da še ni prazno. V okolici sta iskala streho nad glavo, a takrat so bili ljudje zelo nezaupljivi, čeprav so imeli nekateri polovico hiše prazno. Eno sobico sta vendarle dobila pri Dougorajžnikovih, ki so bili eni največjih kmetov v okolici, tam pa sta ostala kakšne tri tedne. »Dobila sva jo tako, da je gostilničar v Radohovi vasi jamčil, da je Jože dober človek,« pove Olga.

Jože je ljudem vedno rad priskočil na pomoč. Takrat je bil telefon samo na železniški postaji in velikokrat ga je uporabil, da je poklical zdravnika, rešilca, babico, tudi s tovornim vlakom je dovolil prepeljati bolnika, predvsem pa je ljudem pomagal pri pisanju prošenj in ugovorov, velikokrat jim je tudi svetoval in pomagal reševati vsemogoče zagate, tudi življenja. Te vrednote sta mu vcepila mama Marija in oče Anton. Kot najstarejši otrok v družini se je moral zgodaj spoprijeti z življenjem. Že pred vojno je postal telegrafist, nato pa vlakovni odpravnik. Trdno verjame, da ga je vedno vodila božja previdnost, saj je med vojno srečno preživel veliko usodnih preizkušenj in si rešil življenje. Po vojni je bil, ker se ni želel vključiti v partijo, premeščen v Bosno, kjer je učil železničarje, od tam pa se je srečno vrnil le zaradi pokončne drže in poštenega življenja. »Vedno sem se držal pravil, delal natančno in vestno ter spoštoval ljudi,« pravi Jože.

Kot vodja postaje v Radohovi vasi je imel veliko dela. Včasih je bil v službi ves dan, a ko se je vrnil domov, je otroke v poznih nočnih urah preštel po sobah z zeleno vlakovno lučko. »Bil je zelo skrben in rad je imel red. Zato so ga ljudje klicali zakon,« pripomni žena Olga in ob tem doda, da nikoli ni hodil po gostilnah. »Ko je prišel revizor na postajo, je po pregledu dokumentov na koncu dejal, da bi šli še nekaj spit. Mož pa mu je odvrnil, da ni prišel v Radohovo vas, da bi hodil po gostilnah, ampak da bo skrbno vodil postajo.«

VEDNO UREJENI

V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Prvi trije, Stanko, Darinka in Breda, so bili rojeni na železniški postaji, Marta na poti v rešilcu, najmlajša Vida pa v porodnišnici. Olga je že pred rojstvom prvega otroka pustila službo bančne uslužbenke v Novem mestu, kjer sta se z Jožetom pravzaprav spoznala, ter se povsem posvetila najlepšemu poklicu – materinstvu. Ko so živeli na postaji, je otroke tudi trikrat dnevno preoblekla, vedno je skrbela, da so bili urejeni. Jože ji je vedno izročil vso plačo, saj je vedel, da bo ona z njo najbolje »čarala«. »Kljub gradnji hiše nismo nikoli zaznali pomanjkanja,« pravi hčerka Breda. Leta 1963 so kupili parcelo na Škofljem, sama sta izdelala kvadre in dve leti zatem so se za božič že preselili v komaj dograjeno hišo. Jože in Olga sta ljubeče bedela nad svojimi otroki in vanje z lastnim zgledom polagala življenjske vrednote. Veliko stvarem sta se odpovedala, da sta z lastnimi žulji zgradila hišo in otrokom omogočila izobrazbo. »Doma je bil vedno topel dom, domača hrana vedno kuhana, žlica tudi za pogoste obiske sorodnikov. In tako je še danes, preprosto, skromno, a prijetno,« še dodaja Breda.

Več desetletij so imeli doma čebele, za katere je skrbel Jože. Kot pravi, je načrt za hišo plačal polovico z denarjem, preostalo pa z medom. Točenje medu je bil pravi domači praznik.

PONOSNA NA DRUŽINO

R. N.

»Pri babici in dedku sem s svojim bratom Dominkom in sestro Jerico, hkrati še s sestrično Ireno in bratrancem Urošem preživela svoje predšolske dni. Zdaj, ko sem odrasla, so to zelo lepi spomini. Hvaležna sem za vse, kar sta nam dala in nas naučila. Lahko rečem, da sem bila že pri štirih letih odlična šivilja, izdelovalka gobelinov, znala sem štrikati in kvačkati. No, danes se s temi spretnostmi ne hvalim več, vem pa, da mi bo vse to znanje prišlo še kako prav,« pravi vnukinja Urška. Olga je znala in zmogla vse, še posebno lepo je iz ostankov volne spletla garniture za dojenčke ali velike otroke, iz starega pa naredila nov modni kos oblačila. Ob našem obisku nam je ponosno pokazala svoje umetnine, ki so nastale pod njenimi spretnimi prsti. Vnukinja Urška se tudi rada spominja, kako jo je dedek skoraj vsako popoldne, ko so se po popoldanskem počitku zbudili in pojedli goro palačink, prijel v naročje in otrokom odigral celotnega Povodnega moža, kako je z očmi in odprtimi usti »požirala« njegovo pripovedovanje, ko pa je prišel del, ko povodni mož odpleše z Urško v Ljubljanico, jo je dedek sukal po dnevni sobi in kot povodni mož odplesal v valove. Babica Olga pa je ob kuhanju in pletenju vedno spontano pela. Tako je še danes. »Ni čudno, da vsi ljubimo slovensko besedo, slovenstvo in glasbo, saj je bilo vse to tu doma,« dodaja vnukinja.

Kramarjeva sta danes najraje doma, še vedno pa gresta na različne nastope vnukinj Jerice, Urške ter vnuka Dominika in pravnukinje Lucije. Še vedno spremljata, kaj se dogaja po svetu in doma, novice iz našega okolja pa pridno bereta v Dolenjskem listu, na katerega sta že dolga leta naročena. Pred leti sta se vsak dan odpravila na okoli štiri kilometre dolg sprehod, zdaj pa ne več toliko. »Hoja po cesti je nevarna, predvsem pa mož včasih kar sili na sredo ceste. Problem je tudi, ker ne sliši več tako dobro,« pravi Olga. Najbolj sta vesela, ko se zbere vsa družina, poleg sina in hčera pa sta ponosna na vseh trinajst vnukov in kar enajst pravnukov. Želita si le eno, da bi jima zdravje še naprej služilo in da bi skupaj doživela še veliko lepih trenutkov. Kot pravita, jima je zelo lepo.

Članek je bil objavljen v Živi 19. decembrske 2019.