Arhiv NTRC

»Povsem dovolj bi mi bilo, če bi lahko ustvarjala samo s črno in z rumeno barvo,« pravi Maša, ko sede v bližino materialov, zvitih v role in obešenih na steno. A vse ljubiteljice torbic niso tako nezahtevne. Pisana mavrica tkanin iz različnih materialov priča, da pri izbiri barv, ko govorimo o modnih dodatkih, skoraj ni omejitev. Na mizah je prostor za krojaške škarje, ravnila, kroje in šivalne stroje. Vse to spremlja vonj po lepilu, a ga človek iz minute v minuto zaznava manj.

Diplomirano slovakistko in polonistko bi morda prej kot v obrtni delavnici pričakovali v prevajalskih vodah. Doslej je prevedla nekaj knjižnih del in med drugim skupaj s kolegi tudi scenarije za televizijsko serijo Usodno vino. A velike prevajalske priložnosti, ki so jo nekateri najavljali ob vstopu naše države v Evropsko unijo, ni začutila. Je pa zato več veselja našla v šivanju, ki se ga je Pirančanka, preseljena v Šentjur, v otroštvu učila s svojo »nono«. Ko si je na eni od delavnic šivanja sešila prvo torbico, se je zgodila ljubezen na prvi pogled. »Mnogi so dejali, da je lepa. Ker v prevajalstvu iz poljščine in slovaščine ne tečeta le med in mleko, sem se odločila, da se bom trenutno posvetila ustvarjanju iz umetnega usnja in blaga.«

En izdelek za različne priložnosti

Najprej je malo potipala razmere na trgu in prve izdelke pripravila za mamo, prijateljice in znanke. Odločitev, da bo odprla svoje podjetje, je sprejela pred tremi leti. Ponosna je na svoje začetke, čeprav bi zdaj katerega morda zastavila nekoliko drugače. Danes želi torbicam vdihniti dodano vrednost. Raziskuje, kaj še lahko naredi, da bi torbica opravljala čim več nalog. »Največji delež mojih strank predstavljajo mlade mamice. In ko razmišljam o njih, se mi zdi pomembno, da je torbica karseda uporabna in hkrati lepa. Iščem načine, kako bi nekaj spremenila, dodala, da ne bi ponudila le izdelka z lepim videzom, ampak nekaj več.« Zamislila si je na primer »BagPack«, ki ga lahko uporabnica z le nekaj potezami spremeni iz elegantne torbice v nahrbtnik ali obratno. Tako se lahko na sprehod v naravo ali na poslovni dogodek odpravi samo z enim, a prilagodljivim modnim dodatkom. Ker gre za ročno delo, lahko dame izberejo tudi določene dodatke in izberejo barvo, a tudi barvo naramnic.

Ko preoblečemo torbico

Dejala je, da pri ustvarjanju izhaja predvsem iz sebe. Razmišlja o tem, kako s torbico zadovoljiti potrebam, ki jih ima kot mama majhnega otroka, kot ženska ali kot oseba, ki se rada zabava. Za vsako od omenjenih priložnosti ena sama torbica ne ustreza, z nekaj prilagoditvami pa lahko služi tudi različnim vlogam.

Prilagodljivost je med drugim zaščitni znak nekoliko bolj klasične torbice pod imenom MZU-zip. Pri omenjeni seriji lahko ženske zunanji del torbice odprejo z zadrgo in jedro torbice z vsemi stvarmi vred prestavijo v drug zunanji del, ki je drugačne barve ali ima drugačen vzorec. Tako se ne bo zgodilo, da bi med selitvijo potrebščin iz ene torbice v drugo nekje vmes ostali denarnica, šminka ali telefon. Ta tip torbice je na voljo v različnih velikostih. Maša v šali pravi, da bi bil velike različice najbrž vesel tudi MacGyver, saj lahko vanjo spravimo prenosnik, športno opremo ali potrebščine za otroke.

Ideje se porodijo v postelji

»Sama s seboj imam sestanke zvečer, ko se odpravljam spat. Ko ležem v posteljo, začnem v mislih obračati materiale, razmišljam o šivih in podlogah ter o praktičnih rešitvah. Šele kasneje si osnovne obrise narišem na papir, zapišem mere in podobno,« je pojasnila. In dodala, da za njeno mizo v delavnici ideje enostavno ne pridejo na plan.

Torbice je najprej izdelovala iz blaga. Ker je to mehko in bolj občutljivo, poleg tega je z njim težko doseči dovršen videz, je kmalu presedlala na ustvarjanje iz skaja in vinila. Kupila je nove stroje, s katerimi je lahko začela krotiti debelejše materiale. Jo je kdaj mikalo ustvarjanje s pravim usnjem? Slednje ima svoje zakonitosti, je pojasnila. Gre za še en velik korak, ki bi ga rada osvojila, vendar se ji za to trenutno še ne zdi pravi čas.

Če razmišljate o pomenu blagovne znamke Mzuzu design, pod katero ustvarja, boste vsebino le težko razbrali. Gre namreč za domišljijsko ime, ki se ga je domislila v času srednje šole. »Takrat še nisem vedela, kaj bom počela pod tem imenom, čutila pa sem, da me je poklicalo. Rada se pošalim, da je to ime treba izgovoriti, kot da bi ga izgovoril francoski komar,« pravi in ob izgovarjanju našobi ustnice.

Spoštuje dogovore s seboj

Je biti na svoji poti, ko se ni treba prilagajati zahtevam drugih, blagoslov? Ali organizacija dela v lastnem podjetju terja še več odgovornosti in discipline? Sogovornica pravi, da je vrsto let veljala za nekoliko neorganizirano dekle. Med pisanjem diplome je videla, da zna biti tudi disciplinirana in da se drži dogovorov, ki jih sklene sama s seboj. »Tudi če sem sama svoj šef, vstajam ob šestih zjutraj, spijem kavo in grem delat. Imam občutek, da ljudje v večjih podjetjih največkrat nimajo težav s tem, da spoštujejo avtoriteto direktorja. Morda je mnogim na delovnem mestu bolj naporno zaradi sodelavcev, s katerimi težko sodelujejo. Sama res cenim to, da sem sama odgovorna za vse. Rada rečem, da imam odlično vodjo in najboljše sodelavke,« se nasmeji.

Za promocijo se ji zdita najbolj pomembni družbeni omrežji Facebook in Instagram. Spletna stran, ki po njenih besedah sicer s seboj prinese več stroškov, pokaže, da je ustvarjalec še nekoliko bolj resen in da zanj to ni le neka prostočasna dejavnost. »Sama tega ne delam ob službi. To je moja služba,« je poudarila. Vesela je tudi sodelovanja z modnimi oblikovalci in predstavitve na modnih brveh. Lani je svoje torbice na primer predstavila na Ljubljanskem tednu mode, ko je spletla sodelovanje s študentko oblikovanja Gaio Kavčič. Letošnje načrte ji je prekrižal koronavirus. Naročniki jo sicer najbolj poznajo v Šentjurju in širše po državi. Nekaj svojih izdelkov je poslala tudi na Poljsko, Kanarske otoke in v Italijo.

Kot zaznava, se izdelave torbic v svojem prostem času loteva veliko žensk. Najverjetneje gre predvsem za željo, da bi s svojimi rokami ustvarile svoj izdelek, pojasnjuje Maša. Opaža, da so naše babice same šivale in izdelovale oblačila za svoje otroke in vnuke. Kasnejša generacija, ko so se ljudje bolj množično preseljevali iz vasi v mesta, je ob službi opustila mnoge takšne tradicionalne dejavnosti. Dodaja, da zdaj ljudje ponovno odkrivamo, da lahko sami šivamo, kuhamo, nabiramo zelišča, iz tega pa se rojeva ogromno poslovnih priložnosti.

Foto: GrupA

Preberite več v Novem tedniku