Bil je čisto navaden dan. Tak, kot vsi drugi. Telefon je zvonil neprestano in po jutranji kavi na OMVju se odpravim proti Primorski. Sestanek me je čakal že ob enajstih, zato sem resnično hitela.

Vmes me je čakalo presenečenje

Takšno, malce manj prijetno. Zatoj na Uncu. Saj ga verjetno poznate tudi sami, kajne? Letos so prava stalnica. Medtem ko čakam v koloni vozil in zaman premlevam, kako bi hitreje prišla na cilj, ugotovim, da nisem še ničesar pojedla. Prav nič. In zato se odločim, da bo postanek na OMV Ravbarkomanda prava izbira. Ker vem, da bo dan dolg, moram izbrati nekaj zdravega, zato razni čipsi in smokiji ne pridejo v poštev. Rada bi nekaj konkretnega. In ne govorim o klasičnem sendviču s kuhanim pršutom.

Medtem ko lačna zrem v vitrino, mi prijazna gospa ponudi nekaj novega, nekaj drugačnega. »VIVA Primorski?« reče na glas, jaz pa si mislim »VIVA prost dan.« Šele potem ugotovim, da mi je ponudila slasten sendvič, ki se mi pravzaprav reče VIVA Primorski. In prebrala me je kot odprto knjigo.

Sedem za mizo in zagrizem vanj. Nisem mogla verjeti, da se v enem sedviču lahko skriva toliko kulinaričnih presežkov. Fileji sardonov, mocarela, beli beluši, bakalar, pesto bazilike in suhi paradiniki, ujeti v capreze štručko navdušijo. Mene so.

Pa saj ne, da me je chef Uroš Štefelin že kdaj razočaral.

Njegovi sendviči na bencinskih servisih OMV so BOŽAAAAANSKI. Občutek Primorske ekplodira kar v ustih. Mmmm, moj najljubši!