Urar je poklic, ki počasi izumira. Šole, kot je bila nekdaj, ni več, pa tudi mladih, ki bi se izobraževali za ta poklic, ne. Tako ugotavlja tudi Igor Klemenc, novomeški urar, ki je svoje šolanje končal leta 1973 na srednji poklicni šoli v Celju, kjer je nekoč obstajal tudi oddelek za zlatarje, urarje, optike in graverje. V dolenjski prestolnici se sicer za zdaj še ni bati, da bi ljudje ostali brez urarja, kar nekaj jih je še, ki vztrajajo in jim uspeva ohranjati to staro obrt.

Njegova zgodba je pravzaprav podobna zgodbam drugih urarjev. Gre za družinsko tradicijo, urar je bil že njegov oče Boris, ki je delal pri Wachterjevih v Novem mestu. »Kot otrok sem bil pogosto v delavnici pri očetu in mu pomagal, kar sem lahko. In ko je prišel čas, da se po osnovni šoli odločim za nadaljnje šolanje, je bila izbira nekako logična. In danes lahko rečem, da je bila prava – ni mi žal, da sem urar!« je zatrdil Klemenc. Sam naslednika sicer nima, čeravno se je njegov sin Gregor tudi izučil za urarja, a se je odločil, da bo pač delal nekaj drugega.

Po srednji šoli je prvo službo našel v Ljubljani pri urarju Stanetu Logarju, po treh letih pa se je vrnil v Novo mesto in pri mojstru Zdravku Budni delal enajst let, nato pa šel na svoje in odprl samostojno delavnico. Tako že več kot 25 let »domuje« na Sokolski ulici, le nekaj metrov stran od novomeške tržnice. Čeprav ima že štirideset let delovne dobe in bi lahko šel v zasluženi pokoj, pravi, da bo vztrajal še vsaj kakšno leto ali dve, odvisno od tega, kako mu bo služilo zdravje. »Je težko kar tako nehati. Pogrešal bi ta vsakdanji stik z ljudmi in delo, ki ga rad opravljam. Imam stranke, ki so mi zveste že ves ta čas,« je dejal.

Mehanske ure so "večne"

Urarstvo se je z razvojem novih tehnologij skozi vsa leta spreminjalo, tako kot vse druge stvari. In če so bile v njegovih začetkih vse ure povečini mehanske, je danes večina ur elektronskih in digitalnih. Sam, tako vsi urarji, prisega na mehanske ure. »Življenjska doba mehanske ure je bistveno daljša, elektronika pa po nekem času odpove,« je poudaril. V popravilo, servis ali obnovo mu ljudje prinesejo predvsem ročne ure, te je po njegovih besedah treba servisirati na pet, sedem let, stenske pa ob normalni uporabi, to pomeni, da niso v kakšni kuhinji, kjer je veliko vlage in pare, brez težav delajo 15 do 20 let.

V svoji delavnici ima nekaj stenskih ur, ki so že obrnile stoletje, nedavno je dobil še eno manjšo, ravno tako staro vsaj 100 let, ki je potrebna temeljitega popravila. »Takšne ure so poseben izziv. Previdno jo je treba razstaviti, pogledati, kako poškodovana je mehanika, kaj je treba popraviti in zamenjati, nato poskrbeti še za leseno ohišje, ga očistiti in impregnirati, da bo obstalo še nekaj časa. Materiali so bili včasih res dobri, nekateri so sicer tudi danes, in če so jo lastniki čuvali, bo delala še 100 let,« je prepričan Klemenc.

Ura tudi za 2,4 milijona evrov

Popravila kakšnih dražjih ročnih ur se niti noče lotiti, saj ne more dobiti rezervnih delov, v zadnjem obdobju je namreč politika proizvajalcev, da lastniki uro pošljejo na popravilo k njim ali pa enemu od njihovih uradnih serviserjev. »Takšen servis zna biti zelo drag, tudi 500, 600 evrov ali več,« je pridal. No, nekajkrat pa je v preteklosti v rokah imel tudi drage ročne ure, dvakrat je imel priložnost popraviti rolex, najdražja pa je bila znamke Patek Philippe, ki je tedaj stala 30.000 nemških mark. »Ne glede na to, da je mehanizem poznan in princip popravila takšen kot pri drugih, sem imel kar malce treme in potne roke,« je smeje povedal in sproti navrgel za »navadne smrtnike« še nekaj visokih cen, ki jih ure priznanih blagovnih znamk dosegajo danes, denimo 21.000, 165.000 evrov … V katalogu je pokazal celo uro, vredno 1 milijon 175 tisoč evrov, v pičlih dveh letih pa je njena vrednost narasla na vrtoglavih 2,4 milijona evrov. »To je za zbiratelje in naložbo. Gre za zelo omejene serije. Takšne ure ne moreš kar tako kupiti, tudi če imaš denar, moraš biti njihov zvesti kupec že prej.«

Spomnil se je še na eno zanimivo uro, ki jo je imel v obdelavi pred kakšnimi 20 leti. Šlo je za samostoječo, dva metra visoko uro v Kartuziji Pleterje. Ta sicer ne bi bila nič drugačna, če ne bi imela predbitja, ki je menihe pred polno uro opozorilo na mašo. »Pravzaprav je bila posebna zato, ker mi tega ni nihče povedal in sem šele v delavnici ugotovil, da ima to funkcijo.«

Odlika vsakega urarja je potrpežljivost in natančnost, smisel za finomehaniko pa tudi želja po raziskovanju. »Nič ne gre na hitro, osovine so tanke in koleščki majhni, zdaj, ko je veliko elektronike, je tudi veliko plastike, kar je še slabše, saj lahko hitro poči. Počasi se daleč pride, pravi stari pregovor. In to v urarstvu drži kot pribito,« je orisal.

Mladi ne znajo pogledati na kazalce

Mlada generacija skorajda ne nosi več ročnih ur, ker imajo mobilne telefone, tako da skorajda ne znajo več pogledati na kazalce, je pripomnil Igor Klemenc. Tako mu namreč povedo tudi starši, ki pridejo po digitalno uro za svoj naraščaj, ker pač ne znajo pogledati na uro. »Pogled na kazalce je nekaj povsem drugačnega kot pogled na ekran, na številke, ki jih prebereš.«

A morda se bo tudi tu obrnilo na bolje, mladina odrašča, ročne ure s kazalci so postale modni dodatek, za nekoga pa lahko pomenijo tudi statusni simbol.

Prispevek je bil objavljen v marčevski Živi.