Nikar ne obljubljajte stvari, za katere veste, da jih ne boste izpolnili. Na primer, da boste s 1. januarjem prenehali kaditi. Lagati drugim ni lepo, lagati sebi neumno. Da bi se za vselej odpovedali cigaretnemu dimu, pa res ni treba čakati na prelomne trenutke. To lahko storite kateri koli dan v letu. Če hočete. Toda navadno že v naprej vemo, da tega nočemo, a vseeno obljubljamo. Bolj drugim kot sebi. Kot da bi bilo drugim res kaj do tega, da bi se odrekli grdi razvadi. Obljube so kot milni mehurčki: počijo že ob najmanjši oviri. S cigaretnim dimom, z alkoholom in še s  čim je treba razčistiti v glavi. Ne v terapevtski skupni in ne z obližem na telesu.

Smo pa te praznične dni nekako bolj mehki. Bolj človeško topli. Pripravljeni smo odpuščati, pomagati in s kom podeliti dobrine, ki jih imamo. V nekaj dneh skušamo oprati slabo vest, ki se nam je zapacala skozi leto. Hočemo biti boljši, kot smo morda v biti. In v resnici smo takšni, kakršne nas je ustvaril bog, nekateri pa so še hujši.

Božično - novoletni praznični dnevi so za nekatere pretihi. S pokanjem petard želijo preglasiti tišino, ki je nastala v njih in okoli njih. Nenadoma so se znašli v vakuumu. Ne rabijo iti v službo, z družinskimi člani se že dolgo nimajo kaj meniti, pa še ljubica ali ljubimec je med prazniki v objemu lastne ljubeče družine. Tišina pa je nekaj najbolj glasnega. Popolnoma nas obvlada in nas prepriča v prepričanju, da smo znotraj votli. Kot strah. In prazniki so za marsikoga strah. Strah pred srečanjem s samim seboj. Pred soočenjem z lastno resnico in z lastnimi lažmi. Utvarami.  Človek je sebi največji prijatelj in največji sovražnik. Premagati samega sebe je prava bitka na Sutjeski! Poskrbite, da ne boste sami, ko bo Alfi prepeval Silvestrski poljub.

Te praznične dni se zbudi v nas otrok. Kar želeli bi verjeti, da se skozi dimnike spuščajo dobri možje. Toda v bližini dimnikov so dimnikarji, ki imajo veliko problemov z opravljanjem svojega posla. Čakajo na nov zakon, ki naj bi naredil konec njihovim težavam.

Življenje pa ljudje grenimo tudi božičku in dedku Mrazu. Prvi naj bi bil kapitalistični izum coca cole, drugi pa socialistična izmišljotina Sovjetske zveze. Prvega zmerjajo drugi, drugega prvi. Dobra moža pa hočeta biti le dobra. A kaj, ko ljudje sprevržemo in oblatimo še tako dobro zamisel in jo podredimo političnim potrebam. Kar pa pride v roke politikom, se prej ko slej spremeni v svoje nasprotje. Še dobro, da so na svetu otroci, ki jim je vseeno, ali jih obdari v obraz malce rožnati božiček ali bradati mož s sivo kučmo in belo brado. Šenkanemu konju se ne gleda v zobe.