arhiv DL

##IMAGE-4029432##

Pred milijoni let so Zemljo oblikovali vulkanski izbruhi, velike povodnji, potresi in klimatske razmere so se spreminjale ter jo tudi uničevale. Nastajale so puščave, orkanski vetrovi so odnašali rodovitno zemljo, za njimi so ostajala neplodna tla, ki so naravni vir nujen za pridelavo hrane, industrijskih surovin in pridobivanja energetskih virov.

Počasi, počasi se je Zemlja umirila in nastala je oblika, ki je še danes. Kljub temu je danes širjenje puščav in suše globalni problem, odvija se hitreje kakor pri nastanku Zemlje. Imamo degradacijo tal, suša vsako leto prizadene na milijone ljudi. Za to pa ni krivo samo pomanjkanje dežja, pač pa intenzivni človeški posegi v naravo. Mogoče ne boste verjeli, toda tudi naša prehrana, pijača, oblačila so kriva za širjenje puščav, saj je odvisno, kako jih proizvajamo in s tem posegamo v naravo.

Ko se zemljišče enkrat razgradi, nastanejo socialni in okoljski izzivi, ko krčimo gozdove, izvajamo prekomerno pašo in ne nazadnje tudi politična nestabilnost privede ljudi do ekonomske nestabilnosti. Ni več delovnih mest, ni prehrane in to vse zaradi suhih zemljišč. Da bi vsaj nekaj rešili je nujno pogozdovanje, saditev sadnih dreves, ki bi nam dajale tudi hrano, postavljanje rezervoarjev za vodo, da si naredimo zalogo deževnice, ker se bo drugače izgubila.

Kakor smo že omenili, je večina puščav nastala v dolgih časovnih obdobjih z naravnimi procesi. Zanimivo pa je, da je to propadanje rodovitne zemlje povzročilo v zgodovini propad velikih imperijev, kot so na primer Kartagina, Grčija, rimski imperij. Ljudje so se razseljevali in iskali rodovitno zemljo, saj drugače niso mogli preživeti, velika večina se jih je podala v mesta in s tem posledično povzročila pomanjkanje delovnih mest. To pa je  privedlo  do revščine, pomanjkanje bivalnih prostorov, lakote in tudi bolezni. Prehranskih izdelkov ni bilo več na razpolago, vasi so namreč ostale prazne kakor mesta duhov, saj plodne zemlje ni bilo več, puščava se je vedno bolj širila, iz peska so štrleli samo še ostanki nekdanjih hiš, v katerih je nekdaj vse vrvelo od življenja.

Zadnji čas, da se začnemo zavedati, kaj smo storili z nenadzorovani posegi v naravo, in vsaj malo popraviti te uničujoče okoliščine. Najpomembnejše je vsekakor pogozdovanje, za vsako posekano drevo bi jih morali posaditi več in sčasoma bi se začele neplodne puščave spreminjati spet v gozdnate pokrajine, ki bi zadrževale zemljo in tudi vlago. Posluževati bi se morali trajnostnih kmetijskih praks, ki so družbi prijazne, vendar za to ni nobene politične volje in tudi ne finančnih sredstev, ki so uporabljena za druge nepomembne in v veliki večini škodljive stvari. Živimo v času, ko je pomemben samo dobiček.

Nič manj pomembno pa ni izobraževanje prebivalstva, da spozna, da si sami kopljemo jamo, ko nam ni mar za zaščito rodovitnih tal. Nujna bi bila saditev čim več križnic, ki iz zraka posrkajo dušik in z njim polnijo tla, na traviščih živino prestavljati iz ograde v ogrado in s tem posnemati naravno pašo, gradnja protivetrnih zaščitnih ograj in pa gnojenje ter vračanje plodnosti zemlji.

Generalna skupščina OZN je 17. junij razglasila za « SVETOVNI DAN BOJA PROTI ŠIRJENJU PUŠČAV IN SUŠE« in poskuša  ljudi o tem perečem problemu čim bolj seznaniti.

Na nas je, da poskušamo storiti vse, da popravimo vsaj malo škode, ki smo jo sami ustvarili.