B. B.

##IMAGE-3767895##

Splošna bolnišnica Novo mesto oz. Zavarovalnica Sava, pri kateri ima ta zavarovano svojo odgovornost, mora dedičem Marije Medle izplačati 13.000 evrov odškodnine za smrt njenega sina Štefana Medleta. Plačati mora tudi zamudne obresti od datuma vložitve tožbe (junij 2010) in tožnikom povrniti del stroškov sodnega postopka. Tako je v tožbi družine Medle proti Splošni bolnišnici Novo mesto odločila sodnica novomeškega okrožnega sodišča Irena Matekovič.

Takrat 54-letni Štefan Medle iz Velikih Brusnic je 26. novembra 2009 zjutraj začel tožiti nad izredno hudim glavobolom. Žena enega od bratov, ki živijo v bližini, je poklicala zdravnika, in ob 7.46 je pred hišo, v kateri je Štefan živel z mamo Marijo, parkiralo reševalno vozilo. Zdravnica, ki ga je pregledala, je posumila na možgansko kap, zato so Štefana z rešilcem odpeljali na novomeško urgenco. Tja je prispel ob 8.14. Bil je pri zavesti, pogovarjal se je smiselno, potem pa se je začela kalvarija.

Dežurni zdravnik, nevrolog dr. Želimir Bošnjak, ob Štefanovem sprejemu v bolnišnici ni bil prisoten, saj je tisti dan sam pokrival oddelek in ambulanto. Kdaj točno je prvič pregledal Štefana, iz dokumentacije ni razvidno, po izpovedbah udeležencev pa se je to zgodilo šele okrog 10. ure. Med tem pregledom je Štefan dobil epileptični napad. Potrebna je bila oskrba, kar je še dodatno upočasnilo potek diagnostike. Dr. Bošnjak ga je tako na CT-glave napotil šele okrog 11. ure. Ob 12. uri je preveril, ali je CT že opravljen, čez pol ure pa je urgiral in se z radiologom osebno dogovoril za nujni CT glave, tako da je bil izvid ob 13.24 le na voljo. Še pol ure je minilo, da je Štefan prejel ustrezno terapijo. To se je zgodilo ob 14.00, skoraj šest ur po prihodu v bolnišnico. Kljub zdravilom se je njegovo stanje le še slabšalo. Dr. Bošnjak se je o njegovem stanju nato posvetoval z nevrokirurgom iz UKC Ljubljana dr. Tekavčičem, ki je po predstavitvi podatkov o stanju pacienta ocenil, da operativna odstranitev hematoma, ki je nastal kot posledica počene žile v možganih, ne bi bila smiselna. Štefan je naslednjega dne ob 4. uri zjutraj umrl.

Sodna izvedenka medicinske stroke, nevrologinja doc. dr. Janja Pretnar Oblak, je v svojem strokovnem mnenju ocenila, da bi Štefan ob sprejemu v bolnišnico na t. i. ICH-skali dosegel oceno 3, kar pomeni 28-odst. možnost preživetja. Enako oceno bi dobil vse do 11. ure, ko se je začela njegova zavest slabšati, pri čemer se je strinjala z navedbami tožnikov, da bi Štefan oceno 3 lahko dobil tudi pozneje, če bi le pravočasno dobil zdravilo za zmanjševanje otekline v možganih. To pa pomeni, da bi lahko Štefana ob ustrezni obravnavi in pravočasni terapiji pripeljali na operacijo v UKC Ljubljana in s tem precej povečali njegove možnosti preživetja.

»Sodišče zaključuje, da je treba konkretno opustitveno ravnanje zdravnikov tožene stranke šteti za pravno upoštevan vzrok smrti, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek glede odgovornosti tožene stranke utemeljen,« je v obrazložitvi sodbe zapisala Matekovičeva. Pri obravnavi Štefana Medleta je šlo torej za resno odstopanje od profesionalnih standardov. V Splošni bolnišnici Novo mesto so v svojo obrambo poudarjali, da so klinične poti za urgentno obravnavo možganske kapi oblikovali šele leta 2010, a kot ugotavlja Matekovičeva, so se vsi vpleteni zdravniki tudi leto poprej gotovo zavedali, da možganska krvavitev pomeni hudo ogroženost življenja, zaradi česar bi morali takega pacienta ob sumu na kap obravnavati z najvišjo stopnjo nujnosti, česar pa v tem primeru niso storili.

Bratje pokojnega Štefana in mama, ki je leta 2016 umrla, so v odškodninski tožbi zahtevali skupaj 60.000 evrov, a je Matekovičeva presodila, da je do odškodnine dejansko upravičena le mama Marija oz. njeni dediči. Zakon namreč določa, da lahko sodišče v primeru smrti odškodnino prisodi le ožjim družinskim članom (zakoncu, otrokom in staršem), bratom in sestram pa le takrat, kadar je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost, kar se tolmači kot ekonomska, čustvena in bivanjska povezanost, ki je primerljiva z odnosi med zakoncema ter med starši in otroki v ožji družini.

O višini odškodnine je sodnica pojasnila, da se v primerih smrti otroka v Sloveniji te v povprečju gibljejo med 10 in 20 povprečnimi neto mesečnimi plačami, pri čemer so odškodnine ob izgubi mladoletnih otrok načelno višje kot v primerih smrti odraslega potomca. Ker sta bila Štefan in njegova mama Marija zelo tesno povezana in sta živela v skupnem gospodinjstvu, sodnica na koncu ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina nekoliko nižja od povprečnih primerov z mlajšimi udeleženci.

Kot je na vprašanje Dolenjskega lista odgovoril pooblaščenec družine Medle odvetnik David Sluga, je Štefanovim svojcem bistvena predvsem ugotovitev, da je bilo ravnanje delavcev novomeške bolnišnice nestrokovno. »Ta ugotovitev je tudi v interesu vseh, ki se zdravijo ali se bodo zdravili v tej bolnišnici. Zoper preostali, nebistveni del sodbe se po vsej verjetnosti ne bomo pritožili,« je dejal Sluga.

Članek je bil 5. decembra objavljen v Dolenjskem listu.