arhiv DL

##IMAGE-4019425##

Vsi se spominjamo svojih ljubljenih, ki so zapustili to zemeljsko življenje, in kot govori krščanstvo, je njihova duša odšla v onostranstvo, v lepši kraj – nebesa, saj so si z zglednim življenjem na zemlji to tudi zaslužili. Niso pa vsi odšli tam, saj so na zemlji zagrešili preveč grehov, veliko slabega in so morali to prej odslužiti v vicah.

V davnih časih, v času zimskega sončnega obrata, so se naši predniki, predvsem moški, našemili in poosebljali mrtve, seveda niso poznali krščanstva. Bili so animistične vere, poganske, kot pravijo kristjani. Verjeli so, da se na ta dan umrli vračajo na zemljo. Krščanstvo je kaj hitro ta običaj animizma spremenilo v vice.

V današnjem času na Dan mrtvih obiskujemo grobove svojih umrlih, jim prižigamo sveče in polagamo cvetje. To so trenutki, ko razmišljamo o njih in se spominjamo vseh stvari, ki so nas jih naučili in tudi, kaj dobrega so storili za celotno družbo. Ta praznik je pomemben za vse in čas za razmišljanje o minljivosti življenja. Zavemo se, da je smrt del življenja in to moramo sprejeti in s tem živeti na najboljši način, da se bodo tudi nas spominjali po dobrih dejanjih.

1. november ni bil vedno praznik, praznoval se je 13. maja in takrat je prišla v Rim nepregledna množica ljudi, da bi prisostvovali najsvetejšim mašam, molili za svoje drage in v molitvah prosili tudi za sebe. To je seveda terjalo ogromne količine hrane, ki pa je ni bilo, saj maja so bile izčrpane že vse zaloge. Papež Gregor je v baziliki sv. Petra 1. novembra leta 835 posvetil posebno kapelo in tudi določil, naj bo ta dan posvečen dnevu mrtvih. Vedel je, da bo v tem mesecu hrane dovolj, saj so si ljudje nabrali velike zaloge, da bi lahko preživeli zimo.

Ta praznik pa se ne praznuje povsod enako. Evangeličani nimajo posebnih bogoslužij, samo rože in sveče odnesejo na grob in veliko molijo. Muslimani se svojih pokojni spominjajo zadnji dan ramadana in na pokopališču zmolijo kakšno molitev. Pravoslavni ne praznujejo Dneva mrtvih, ker imajo že čez leto štiri zadušnice. Cvetja na grob ne nosijo, pač pa ga okadijo s posebnim kadilom in duhovnik iz posebne knjižice prebira imena umrlih, ki se jih ljudje spominjajo. V Mehiki imajo glasne zabave in se ob grobovih z glasbo in hrano veselijo pozno v noč. Vsak narod, vsaka kultura ima pač svoj način praznovanja in prav je, da to spoštujemo.

Za nas Slovence pa je to miren, tih in intimen praznik. Je pa to tudi dan, ko se zbere vsa družina, nekateri se niso videli že precej časa, ker pač vsak živi v drugem kraju. Po navadi se vse sorodstvo zbere v domači hiši in gospodinja, ki v tej hiši živi, pripravi tudi kosilo za vse. Pogovor steče o pokojnih in vsak se spomni posebnega dogodka, ki ga je doživel z njimi. Malo tečejo solze od žalosti, ker jih ni več, je pa tudi smeh, ko se vsi spomnijo smešnih trenutkov, ki so jih doživeli z njimi. Če so kakšne stare zamere, se na ta dan pozabijo.

Skupen je obisk grobov in seveda vsak položi cvetje in tudi prižge svečo v njihov spomin. Vendar bi bilo boljše, če bi se prižgala samo ena sveča v imenu vseh in tudi s cvetjem se ne bi smelo pretiravati. S tem pa ni rečeno, da jih nismo imeli radi, našo ljubezen do njih nosimo v srcu, ne pa v številu prižganih sveč. Pomislimo malo tudi na okolje.

Ob grobu vlada tišina, vsak je z njimi s svojimi mislimi in si želi, da bi živel plodno in pošteno kakor umrli in da bi tudi spomin na nas bil lep.