Arhiv NTRC

Projekt In cultura veritas, vreden milijon evrov, je zasnovalo šest projektnih partnerjev: Razvojna agencija Sotla, Občina Šmarje pri Jelšah, Kmetijsko gozdarski zavod Maribor, Zagrebška županija, Združenje hrvaških potovalnih agencij in zagrebški Muzejski dokumentacijski center. Direktorica omenjenega centra Maja Kocijan je na okrogli mizi poudarila, da zgodbe niso namenjene le otrokom, pomembno mesto imajo v življenju vsakega človeka. Dejala je, da največ zgodb pripovedujejo prav muzeji. Pripovedovanje zgodb je bilo v teh kulturnih ustanovah prisotno od nekdaj, še večjo vlogo ima sedaj, ko muzeji iščejo nove poti, kako se obračati k skupnosti in nagovarjati občinstvo. »Zgodbe imajo osebna izkustva, so razumljive, povezujejo, z njimi najlažje ljudem predstavimo, kar jim sprva ni jasno. Povezovati zgodbe o vinu in kulturi ni težko, če vemo, da je vinogradništvo spremljajo našo civilizacijo. Od naših dedov do danes se je ob vinu slavilo in žalovalo, vino je del folklore, navdih umetnikom, del gospodarstva.«

Kulturni turizem predstavlja 40 odstotkov celotne turistične panoge v vsej Evropski uniji. In po besedah Maje Kocijan imajo tudi vinske ceste ob pomnikih kulturne dediščine možnost, da pritegnejo še več obiskovalcev.

Ne potrebujemo posebnih muzejev

Direktor Muzeja novejše zgodovine Celje dr. Tonček Kregar se strinja, da so zgodbe izhodišče, s pomočjo katerega lahko javnost več izve o preteklosti in kulturni dediščini. Pojasnil je, da zgodbe o vinu lahko temeljijo na geografskih posebnostih, izhodišče o njih lahko iščemo v edinstveni zemlji ali prsti, ali sami vrsti vinske trte. Po njegovih besedah zgodb ni treba vedno iskati v mitih in legendah. »Celje na primer skozi zgodovino ni bilo pomembno središče vinske trgovine. A eden najbolj znanih celjskih županov med obema vojnama Alojzij Mihelčič je svoj politični kapital začel graditi na gospodarskem temelju, ki je imel osnovo v trgovini z vinom. Leta 1919 je namreč na Bregu postavil veliko vinsko trgovino v Celju.«

Čeprav se pri nas nihče ne bi branil sodobnega muzeja o vinu, je Kregar pristaš tega, da dediščino in zgodbo o vinu predstavimo na mestu nastanka. Prav se mu zdi, da dediščino nekega okolja prikažemo na kraju samem, v kontekstu, v katerem je nastala in kjer jo lahko združimo z ostalimi vsebinami – na primer s pokušino vin. Ob tem je poudaril, da kulturna dediščina ni nujno stvar stoletij, lahko je sad sprememb načina življenja v zadnjih desetletjih.

Kako ponuditi doživetja?

Gastronomski turizem, kamor sodi tudi ponudba vin, je po oceni Svetovne turistične organizacije ena od najbolj rastočih panog turizma. Gostje, ki se zanimajo za tako obliko turizma, so bolj zahtevni, bolj jih zanimajo lokalne posebnosti, dediščina, spoznavanje dežele, več denarja namenijo za hrano in vino je pojasnila vodja sektorja raziskav, razvoja inovacij in evropskih projektov na Slovenski turistični organizaciji (STO) Barbara Zmrzlikar.

STO je pred nekaj leti v svoji raziskavi ugotovila, da je pri turistih iz 15 ključnih trgov gastronomija eden ključnih motivov, zakaj obiščejo našo državo. STO z vsemi svojimi dejavnostmi nagovarja tiste goste, ki pridejo k nam prav zaradi gastronomije in vina ter tiste goste, ki imajo za prihod še kakšen drug motiv, ko so tukaj, pa jih gastronomija zelo zanima. Letos je v ta namen vzpostavila poseben portal Taste Slovenia, ki skuša s pomočjo zgodb, legend, obveščanjem o zanimivih točkah in predstavitvijo doživetij prikazati Slovenijo kot vinsko destinacijo. Ker gostje danes po besedah Zmrzlikarjeve ne iščejo produktov, ampak doživetja, STO usmerja ponudnike, da bi znali iz svojega izdelka narediti zgodbo, ki bi turista pritegnila k obisku. »Ni dovolj, če imamo vinograd in vinsko klet. Okoli tega je treba zgraditi edinstveno pripoved in jo povedati na pravi način.«

Dodala je, da ima Slovenija že na ravni države veliko zanimivih dejstev, povezanih z žlahtno kapljico, od tega, da imamo 400 letno tradicijo pridelave vin, najstarejšo vinsko trto na svetu, majhne vinograde, kjer je grozdje večinoma ročno obrano. Posebnost je tudi, da je Zdravljica kot nacionalna himna pravzaprav napitnica. Turistom pa so seveda zanimive še zanimivosti posameznih vinorodnih regij.

Asfalt ni dovolj za vinsko cesto

Od leta 1993 vinotoče, turistične kmetije in naravne znamenitosti po državi povezuje 20 vinsko turističnih cest v skupni dolžini 900 kilometrov. Domačini naj bi zahvaljujoč vinskim cestam lažje prišli do zaslužka, obiskovalci pa do doživetij lokalnih zgodb. Vendar se dolgoročni načrti niso uresničili. Direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor dr. Stane Klemenčič je dejal, da so bili vpleteni najbrž premalo inovativni, poleg tega so v svojo dejavnost verjetno vložili premalo denarja. »Menim, da tudi lokalne skupnosti niso dovolj poskrbele za infrastrukturne pogoje – številne kmetije še danes nimajo urejenih dostopov do dvorišč, da ne govorimo o internetni dostopnosti in vseh ostalih potrebah današnjega časa.« Dodal je, da tudi državna politika ni namenjala denarja za skupno ponudbo, saj v teh vsebinah ni prepoznala potenciala. Kmetijska panoga za razliko od drugih panog po njegovih besedah ni imela enakovrednega ekonomskega izhodišča, kar v zadnjem obdobju ljudi odvrača od kmetijske dejavnosti.

Foto: Arhiv NT (Andraž Purg - GrupA)

Preberite več v Novem tedniku