B. B.

##IMAGE-3786638##

O odvzemu otrok, postavitvi skrbnikov, namestitvah otrok v rejništva in zavode, o posvojitvah in drugih ukrepih za varstvo koristi otrok so doslej odločali na centrih za socialno delo (CSD). Poslej bo drugače. Pred dvema letoma sprejeti družinski zakonik, ki se od 15. aprila uporablja tudi v praksi, določa, da te ukrepe zdaj izrekajo sodišča.

CSD se seveda ne bodo kar izločili iz tovrstnih postopkih. Predloge ukrepov za varstvo otrok bodo še naprej pripravljali njegovi strokovni sodelavci, a končno odločitev o posameznem ukrepu po novem sprejema sodnik. Spremenjena zakonodaja tako na eni strani zagotavlja višji standard odločanja o teh občutljivih zadevah, po drugi pa prinaša tudi določena tveganja, opozarjajo sodniki.

Kot pravi sodnica družinskega oddelka novomeškega okrožnega sodišča Marjetica Žibert, so sodniki v Novem mestu na nove naloge dobro pripravljeni. V času od uveljavitve zakonika so se udeležili več izobraževanj in delavnic, opravili so potrebna posvetovanja s CSD, povečanemu obsegu nalog pa so prilagodili tudi letni razpored dela in se nekoliko kadrovsko okrepili, pri čemer je število sodnikov sicer ostalo nespremenjeno. Primere, ki se nanašajo na koristi otrok, bodo v Novem mestu praviloma prevzemali štirje sodniki, specializirani za družinsko pravo, zunaj poslovnega časa sodišča pa bo nujne primere obravnaval sodnik, ki bo takrat opravljal naloge dežurnega preiskovalnega sodnika.

Za koliko se bo zaradi novih nalog povečal obseg dela družinskih sodnikov, je za zdaj še težko napovedati, je pa na ravni države govor o približno 690 dodatnih primerih. Žibertova pri tem opozarja, da na novomeškem okrožnem sodišču že brez tega opažajo, da se je v zadnjem obdobju precej povečalo število pravdnih zadev. »V letošnjem prvem trimesečju se je v primerjavi z lanskim letom pripad pravd povečal za 17 odst., če pa pogledamo samo družinske zadeve, je teh za skoraj polovico več kot lani. Dela je torej že zdaj več, poleg tega pa družinski zakonik uvaja tudi nekatere nove institute, npr. nadzor nad izvajanjem starševske skrbi, tako da se bo obseg dela še povečeval. Za koliko, bo jasno šele čez daljše obdobje,« pravi Žibertova.

Čeprav se število sodnikov na novomeškem okrožnem sodišču zaradi novih nalog v kratkem ne bo spreminjalo, Žibertova ocenjuje, da bodo sodniki svoje delo opravili v predvidenih rokih. Pri tem pa opozarja na drugo težavo: »Naj delamo še tako hitro, povsem nemočni postanemo, ko se delo ustavi pri zadevah, v katerih je treba imenovati izvedenca.«

Temu pritrjujejo tudi podatki vrhovnega sodišča. To ugotavlja, da smo imeli lani v Sloveniji uradno 21 pooblaščenih izvedencev za področje klinične psihologije, delo pa jih je iz različnih razlogov sprejemalo le deset. Od 168 zadev, kolikor so jih sodišča lani odstopila tem izvedencem, jih je polovica – večinoma zaradi prezasedenosti – vrnila spise brez izdelanega izvedenskega mnenja. Na vrhovnem sodišču zato ocenjujejo, da bi potrebovali še vsaj deset aktivnih izvedencev klinične psihologije. »Zakon sicer določa roke, v katerih mora izvedenec opraviti svoje delo, a bojim se, da bo v takih razmerah ta rok le mrtva črka na papirju,« pravi Žibertova.

Podobno kot za izvedence velja tudi za sodne izvršitelje. Ti se v postopke z otroki sicer vključujejo redko, a ko gre za primere, ko starši nočejo prostovoljno izvršiti sodne odločbe, po kateri morajo otroka zaupati drugemu od staršev ali v rejništvo oz. zavodu, je treba te odločbe izvršiti prisilno. »V Sloveniji je premalo izvršiteljev – za območje sodnega okrožja Novo mesto imamo le enega, poleg tega pa izvršitelji niti niso ustrezno usposobljeni za tovrstne izvršbe. Ko gre za otroke, prihaja do zelo specifičnih in s čustvi nabitih situacij, v katerih je potrebna zvrhana mera občutka,« opozarja Žibertova. Zato ne čudi, da sodniki v Sloveniji redno poročajo, da težko dobijo izvršitelja, ki bi sploh želel prevzeti primer odvzema otroka.

Pri vsej zadevi sodniki opozarjajo še na en problem. Družinski zakonik namreč predvideva, da bo sodišče ob izreku ukrepa starše in otroke napotilo v ustrezne terapevtske in preventivne programe, s katerimi bi dosegli, da bi se razmere v družini izboljšale do te mere, da bi starši lahko skrbeli za otroka. »Problem je v tem, da takih programov ni oz. so plačljivi. Ne moremo pa staršev prisiliti, da gredo v plačljive programe, ki bi lahko, tudi če bi bili voljni za udeležbo, presegli njihove finančne zmožnosti. Tu čaka državo še veliko dela,« poziva Žibertova.