Arhiv NTRC

Več podrobnosti v tiskani izdaji Novega tednika, v katerem je Oseli kritično ocenil kuharske resničnostne šove, v članku več tudi o tem, katera država ima po njegovem mnenju izjemen odnos do kuhinje in do izobraževanja mladih za delo v kuhinji. Za Novi tednik je pojasnil še, kakšne so svetovne zvezde in znane osebnosti, za katere je kuhal. 

Ne samo da je v svoji karieri zaradi kuhanja, predaje svojega znanja drugim, prepotoval skoraj ves svet, ampak je na tej poklicni poti spoznal najvidnejše ljudi na svetu. Bil je kuhar jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita, nekoliko starejši bodo vedeli tudi, kakšne igralske zvezde so bile Sofia Loren, Elizabeth Taylor in Richard Burton. Vsem je namreč prav tako pripravljal hrano in jih z njo razvajal. A o tem kasneje.

Jajce na oko za rojstni dan

Oseli je ljubezen do kuharstva čutil že v zgodnjem otroštvu. Iz njegovega pripovedovanja je mogoče zaznati, da je imela pri tem izjemno vlogo njegova mama, za katero pravi, da je bila izjemen človek. »Oče je zaradi službe veliko potoval, tako da nas je pretežno vzgajala mama, ki sva ji v kuhinji največkrat pomagala sestra in jaz,« razloži in omeni svojo veliko družino, saj je bilo v njej več otrok.

V njegovi mladosti je moral vsak otrok poprijeti za delo. »Toda ob pomoči v kuhinji mi je kuharski poklic prirasel k srcu. Čeprav smo imeli redkokdaj toliko jajčk doma, da sem lahko naredil palačinke. Še več, če smo za rojstni dan dobili jajce na oko, je bilo to za nas izjemno veliko darilo,« pripoveduje. Spominja se, da so ga ob koncu osnove šole pogosto spraševali, kaj bo, ko bo odrasel. Vedno je s ponosom odgovoril: »Kuhar.«

Ko je prišel čas poklicnega šolanja, sta z mamo odšla v Ljubljano v gostinsko šolo, kjer ju je ravnatelj nekoliko razočaral, saj sta bila razreda, namenjena učenju kuhanja, že zapolnjena, zaradi česar se je nato vpisal v program strežbe. A ljubezen do kuhanja ni splahnela, ravno nasprotno, kljub šolanju za strežbo ga je »odneslo« v kuhinjo.

Pri petdesetih letih v najprestižnejšo šolo

Zaradi svoje strokovnosti in profesionalnega dela je bil leta 1973 v rezidenci jugoslovanskega predsednika Josipa Broza – Tita na Gradu Brdo pri Kranju zadolžen za organizacijo in strežbo. Z ženo Metko sta bila v času njegovega bivanja v rezidenci, enako tudi ob obiskih vseh tujih državnikov v Slovenji, zadolžena za protokolarne dogodke in organizacijo. Občasno sta na zahtevo in željo Tita in njegove žene Jovanke pomagala pri protokolarnih dogodkih tudi na otočju Brioni, kjer je bila Titova poletna rezidenca. Za svoje profesionalno delo sta bila odlikovana z jugoslovanskim odlikovanjem.

Iz njegovih besed je mogoče jasno razbrati, da je njegova ljubezen do kuhinje še danes zelo močna. Pravi, da se je pri petdesetih letih odločil in odšel v Francijo, kjer se je vpisal v profesionalno kuharsko šolo, da bi svoje znanje še dopolnil. To ni bil katerikoli kuharski tečaj. Šlo je za najprestižnejšo kuharsko šolo na svetu E. A. C. H., Escole des Arts Culinares et de’ Hotellerie v Lyonu, zdaj je to Institut Paul Bocuse. Kot pravi, je bila to zanj prava življenjska prelomnica, saj je tako začel svojo drugo poklicno pot, tisto, ki jo je vse do takrat nosil v duši. Od takrat se je njegova pot le še stopnjevala.

Leta 1999 je kot kuharski mojster v Parizu v knjigi Febiena Ballasena predstavil Slovenijo kot eno izmed štiridesetih držav, ki so predstavile deseti tradicionalnih receptov. Od leta 2002 do 2008 je v slovenskih revijah in časopisih objavil več kot tristo različnih receptov iz Slovenije in vsega sveta. Dejaven je tudi kot zunanji predavatelj na Hrvaški kulinarični akademiji. Prvič kot vodja kuhinje in drugič kot vodja slovenske kuharske ekipe je asistiral na slavnostnih prireditvah za izbor najlepše Zemljanke na otočju Sejšeli, in sicer leta 1997 in 1998. Leta 2011 je bil vodja slovenske odprave na svetovnem dogodku Kuharji brez meja za lačne otroke v Južni Afriki. Je član komiteja Svetovni šefi brez meja ter Svetovne kuharske zveze. Opravlja tudi naloge mednarodnega sodnika v kuharstvu.

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.