Posnetek zaslona

Njihovo poslanstvo je skrbeti, da igra poteka po pravilih, kar se največkrat tudi zgodi, toda prav tako obstajajo drugačni primeri. Ni jih tako malo, kot bi si želeli, tudi pri nas se o delivcih pravice veliko pogovarjamo. Preveč. Žal! Ali pa kljub vsemu premalo? Ker nekateri, predvsem najbolj odgovorni, glavo vztrajno tiščijo v pesek. Oziroma jo obračajo stran od problemov, ko se ti pojavijo. Češ da bo šlo mimo, poleg tega že dolgo velja prepričanje, da možem v črnem tako rekoč nihče ne more nič. Ustvarili so si status nedotakljivih. Pri tem jim je nekdo kakopak »držal štango«, ampak to je že druga zgodba.

V zasebnih pogovorih s sodniki je mogoče slišati marsikaj o notranjem delovanju organizacije. Da so med seboj na neki način razklani, niti nočejo več skrivati, drug drugega težko pohvalijo. Kvečjemu nasprotno. Naslajajo se nad napakami kolegov, še bolj skrb vzbujajoče je, da jih pogosto ne presenečajo. Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin … Po drugi strani prav tako drži, da se napake dogajajo. Vsi jih delamo, tudi sodniki, to je človeško. Problem je, če imajo ozadje, če niso naključne, a po uvedbi VAR-tehnologije se je zdelo, da bodo tovrstne malverzacije postale preteklost. Pravzaprav bi morale postati, vendar nisem prepričan, da so res. In pri tem mnenju gotovo nisem osamljen. Namesto tega smo dobili VAR-zlorabe, ki so zarezale v razplete dvobojev.

Andrej Petelinšek

Zdaj imamo tako imenovane sive cone, na katere so sodniki pred zasloni najbolj pozorni in iščejo morebitne nepravilnosti. S tem seveda ni nič narobe. Morajo jih odkrivati, a problem nastane, ko so kriteriji iz tekme v tekmo različni. So morda odvisni od barve dresov? Na to zelo glasno opozarja tudi Damir Skomina. Nedvomno največja sodniška avtoriteta pri nas. Ter neodvisna, zato si Koprčan pač upa povedati. Ob njegovih besedah bi morali v slovenskem nogometu zazvoniti vsi alarmi, toda vsaj za zdaj jih ne slišim, kar je gromozanska težava. Ker nekomu tako ustreza, gre karavana naprej ...