Arhiv NTRC

Velikokrat se sprašuje, od kod je prišel navdih, pravzaprav želja po raziskovanju in poučevanju retorike. »Verjetno je bil eden prvih vzgibov zadnji letnik študija slovenščine. Pripravljala sem diplomsko nalogo o Slomškovem besednem redu in med brskanjem po literaturi naletela na Vaje cerkvene zgovornosti. Droben priročnik z napotki o nastopanju. Ta homiletika me je spodbudila k raziskovanju in po študiju slovenščine in primerjalne književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani sem na fakulteti za družbene vede dokončala študij komunikologije, med katerim sem raziskovala retoriko na Slovenskem,« je pojasnila Hedvika Dermol Hvala, ki josrečamo kot gostjo in svetovalko v več televizijskih in radijskih oddajah – Klepet ob kavi in Svetovalnica.

Vsak mora kdaj javno spregovoriti

Pri svojem delu se srečuje z različnimi ljudmi – s slovenskimi politiki, sodniki, z veleposlaniki, zaposlenimi na ministrstvih, s profesorji, z učitelji, gospodarstveniki … A s svojimi izkušnjami ni prisotna le na državni ravni, temveč tudi na lokalni. Letošnjo pomlad se je družila z obiskovalci Medgeneracijskega centra Prebold, kjer je imela delavnico javnega nastopanja. »Povabil k sodelovanju v lokalnem okolju se vedno razveselim. Pri tem se razvija občutek pripadnosti, saj druženja neposredno vplivajo na odnose in krepijo povezanost. Poleg tega pozitivno vplivajo na spremembe posameznika in skupnosti, še posebej če so izobraževalno usmerjena. Marsikdo iz lokalnega okolja je prepričan, da je tečaj javnega nastopanja primeren samo za tiste, ki se pojavljajo v medijih ali drugih javnih okoljih. A tisti, ki so zbrali pogum in se nam pridružili pri organiziranih delavnicah v Medgeneracijskem centru Prebold, ZIKŠT Braslovče, RA Kozjansko, UPI Žalec, Ekoci civilni iniciativi, pritrjujejo, da smo vsi kdaj v situaciji, ko je treba javno spregovoriti. In takšno usposabljanje nam ponudi izhodišče, kako se pripraviti, zaupati vase ter smiselno, prepričljivo in zanimivo predstaviti svoje razmišljanje.«

Iz Lokovice mimo Ljubljane v Prebold

Hedvika Dermol Hvala ni rojena Savinjčanka, a je s Spodnjo Savinjsko dolino, čeprav je bila rojena v Lokovici pri Šoštanju, povezana že od srednješolskih dni. S tega konca prihaja večina njenih prijateljic, s katerimi so po končani pedagoški šoli v Celju med študijem vsako poletje skrbele za otroke v koloniji na Debelem rtiču. Stike ohranjajo še danes, a kot si zagotovo mislite, to ni bil razlog za selitev v Savinjsko dolino. »Po končanem študiju sem zaradi službe na pedagoški fakulteti ostala v Ljubljani. Po sinovem rojstvu sva z možem začela preučevati možnosti za življenje zunaj mestnega vrveža. Pot naju je usmerila v Savinjsko dolino, kamor smo se preselili pred približno 20 leti. Zadnjih 13 let živimo v Preboldu. Čeprav nisem domačinka, se tu dobro počutim. A ne samo to – sprejeli so nas tudi krajani.«

Za svoje delo je prejela več priznanj, kot sta Prešernova nagrada za diplomsko delo in priznanje za najboljše magistrsko delo. Bila je lektorica, profesorica slovenščine in asistentka na fakulteti. Že kot študentka je lektorirala pri časopisih Delo in Slovenec, kar ji je prineslo veliko praktičnega znanja. Uživala je tudi pri delu z dijaki. »Nikoli nisem marala ›papagajskega‹ ponavljanja, temveč sem ob književnih besedilih pričakovala samostojno razmišljanje in doživljanje prebranega. Mogoče smo zato vzpostavili drugačen, prijateljski odnos in ob odhodu na fakulteto mi je bilo kar težko zapustiti dijaško okolje.« Na pedagoški fakulteti je bila do prehoda v bolonjski način študija. »Ob prenovi študijskega sistema smo skušali kot nov predmet uvesti retoriko, a žal neuspešno. Takrat sem se odločila za samostojno pot. Zdaj predavam, vodim tečaje retorike in javnega nastopanja ter izobražujem udeležence, kako pisati jasno in jedrnato.«

Savinjska pomembna tudi v govorništvu

Že med študijem slovenščine in primerjalne književnosti je začela raziskovati, od kod miselnost Slovencev, da smo govorniško nenadarjeni. »Slovenci se velikokrat oklepamo miselnosti, da nismo dobri govorci in da smo manj nadarjeni kot drugi narodi. Pogosto izpostavljamo svojo majhnost. S tem še močneje krepimo občutek, da smo govorniško manj uspešni od govorcev večjih svetovnih jezikov. Radi se primerjamo s tistimi, ki slovijo po svojih govorniških spretnostih in imajo bogato zgodovino retorike. In vse to prispeva k stereotipu, da govorništvo ni ravno veščina Slovencev,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je k takšni miselnosti deloma pripomogla naša zgodovinska situacija, saj so tuji vladarji s tujimi kulturami vplivali na jezikovno identiteto in samozavest. »V takšnem položaju razumljivo nismo uspeli razvijati govorniških veščin. A kljub temu so se pojavljali zavedni Slovenci, ki so krepili narodno zavest in z zgledom spodbujali k tvorjenju javnih besedil v slovenščini – v jeziku, ki je bogat, je naš in ga je treba razvijati, negovati in ohranjati.«

Raziskovanje slovenskega govorništva je nato nadaljevala tudi v znanstvenem magisteriju, ki ga je opravila na fakulteti za družbene vede. »Na Slovenskem je izpričano tisočletno izročilo z ohranjenimi retoričnimi besedili, ki pa so bila bolj ali manj cerkvenega značaja. To je razumljivo, saj je bil slovenski jezik vrsto let le sredstvo za sporazumevanje preprostih ljudi. Tudi šole so bile večinoma neslovenske, zaradi česar se govorniške spretnosti v slovenskem jeziku niso razvijale. Situacija se je začela spreminjati v 19. stoletju, ko so slovenski izobraženci z narodnoprebudnim gibanjem začeli izkoriščati moč besed, izgovorjenih v maternem jeziku.«

Ob tem izpostavlja še pomen taborskega gibanja v Savinjski dolini, predvsem tabor v Žalcu, zaradi katerega ima Savinjska pomembno mesto tudi v govorniškem smislu. »Na njem se je zbrala vrsta slovenskih govornikov, med drugim Božidar Raič, ki je slovel kot najbolj priljubljen govornik na slovenskem Štajerskem. Torej, govori 19. stoletja nam pomagajo ozavestiti, da je za ustvarjanje učinkovitih nastopov vsak jezik dovolj bogat, če le negujemo njegovo vrednost in z urjenjem odpravljamo pomanjkljivosti.«

Najbolj »in« kratki nastopi

Kot pravi, je trenutno največ povpraševanja po »Elevator Pitchu«, to je kratkem minutnem nastopu, ki je aktualen na vseh področjih, in jedrnatem pisanju. Tako pisanje kot govorjenje se po njenih besedah usmerjata k jasnosti, jedrnatosti in razumljivosti, kar je osnovni pogoj za uspešno govorno ali pisno komuniciranje. »Dober govorec se zna pogovarjati s svojimi poslušalci. To mu uspe, če združi več vrlin, kot so dobra pripravljenost, samozavest, drža, stik s poslušalci, upoštevanje poslušalcev, jasnost in razumljivost govorjenja, prepričljivost, zaokroženost in smiselnost besedila ter moč govorjenja in volja do nastopa.«

In kako dobri retoriki so slovenski politiki? »Pri analizi govorniških sposobnosti politikov je treba odmisliti politična prepričanja, kajti marsikdaj nas lahko zavedejo. Prav zaradi subjektivnosti si lahko vsak izbere svojega najboljšega političnega govorca. Nekomu je politik všeč zaradi pokončne drže, drugemu zaradi argumentov, tretjemu zaradi razumljivosti ... Dejstvo je, da je treba na govorni nastop pogledati celovito.«

Med poslušanjem javnih osebnosti pri njihovem nastopanju ji je najbolj moteče prazno govorjenje. Takoj na drugem mestu je nejasnost – momljanje, govorjenje vase. Na tretjem so mašila, kadar jih je toliko, da motijo jasnost. Kot pravi, se tako, kot smo se naučili govoriti, lahko naučimo tudi dobro govoriti. »Govorništvo namreč ni umetnost. Ni dar. Je veščina. Javno nastopanje ni samo brezosebno izrekanje naučenih besed, ni samo prvi vtis, ki ga ustvarimo, niti ni samo čustvenost, s katero vplivamo na poslušalce. Je veliko več, je spretnost, ki zahteva celovit preplet govornih sestavin. S treningi nastopanja se učimo, kako smiselno oblikovati in posredovati svoje misli, kako mojstrsko uporabljati glas in besede, prepričati poslušalce in vplivati nanje, kako predstaviti svoje zamisli, argumentirano razpravljati in nastopiti sproščeno – z ustreznim tempom, učinkovitim glasom in s prepričljivo držo telesa. To pomeni, da se nastopanja v javnosti lahko naučimo.«

Trema je sopotnica javnih nastopov. »Zmerna trema je koristna, je ustvarjalni navdih, povzroči neko stopnjo vznemirjenja in nas spodbudi k akciji. Ljudje brez treme delujejo, kot da so brez energije, in ne pustijo pomembnejšega vtisa. Takšni ljudje so preveč zaverovani vase. Adrenalin, ki spremlja tremo, nam pomaga, da prebudimo možgane in pospešimo njihovo delovanje.« Kadar je treme preveč, si pomagamo s posameznimi vajami – najprej se dobro pripravimo, v mislih si predstavljajmo svoj nastop, poglejmo poslušalce, poskrbimo za učinkovit začetek, naučimo se sproščenega dihanja … »Četudi ostaja trema spremljevalka naših nastopov, ji ne dovolimo, da nas premaga. Obrnimo jo v svojo korist – v energijo, odgovornost do poslušalcev, plemenitost in odkritost. Naj postane žar, ki odseva naš odnos, ranljivost in veselje.« (Foto: Nik Jarh)