Arhiv Lokalno.si

Za sladoled gre, poslastico, ki se ji le redki uprejo. Okusov je ogromno. Odrasli ga imajo radi, otroci ga obožujejo, obojim pa je pomembno, da ližejo.

Pri sladoledu je zanimivo, da nihče ne ve, od kod izvira. Eni trdijo, da ga je Marko Polo na Kitajskem lizal že leta 1.100, drugi zagovarjajo, da izvira iz antičnih časov in da je bil njegov ljubitelj kruti rimski cesar Neron. Najverjetneje pa bo držalo, da je pravi sladoled nastal sredi 17. stoletja v Angliji, njegov izumitelj pa naj bi bil francoski kuhar, ki je delal na dvoru angleškega kralja Charlesa I. Ta je ob eni priložnosti pripravil do takrat popolnoma nepoznano sladico, nenavadno okusno, hladno in mehko kot prvi sneg. Že po prvem zalogaju je bil sladoled kralju tako všeč, da je kuharju obljubil nagrado, doživljenjsko preživnino, samo da ne bi izdal skrivnostnega recepta. Na srečo in veselje vseh tedanjih in prihodnjih sladokuscev pa je ta s kraljevo smrtjo pozabil na svojo obljubo in odkril, v čem je skrivnost pripravljanja sladoleda.

Preberite še

· Prehrana

Božanski zajtrki, pripravljeni v le nekaj minutah

Čeprav danes, ko živimo z internetom, skrivnosti praktično ni več, pa vsaj tisti novomeški sladoledarji, ki ga še sami pripravljajo (štirje so), nočejo izdati recepta, niti ne povedo, koliko ga dnevno naredijo. Menda ne zaupajo medijem. ''Veste, država vse sliši in vse prebere,'' je dejal eden med njimi. Sicer dvomimo, da država določa davke na osnovi prebranega na spletni strani lokalno. si, a če človek noče povedati, je to njegova pravica. Kar pa zadeva recepturo, jo najdete skoraj v vsaki malo boljši kuharski knjigi.

Malo bolj zgovoren je bil le Kenan Mehmeti, ki sladoled ponuja na Rozmanovi ulici. V Novo mesto je prišel leta 1973, na svoje pa je začel delati 20 let kasneje. Povedal nam je, da sam pripravlja 12 vrst sladoleda - sadnega in mlečnega pa tudi jogurtov je zelo popularen, in se pohvalil, da ga imajo radi otroci in odrasli. Da je temu res tako, smo se prepričali sami. Neka gospa je vstopila v lokal in rekla: ''Veste, je tako dober, da si bom privoščila še enega.'' Na dan ga Mehmeti naredi okoli 50 litrov. ''Tudi sam ga imam zelo rad, saj si vsak dan privoščim tri ali štiri kepice,'' nam je še zaupal ob slovesu. Ko je že govor o količinah, naj zapišemo, da največ sladoleda poližejo Novozelandci in sicer dobrih 26 litrov vsak, Slovenci pa si ga na leto privoščimo približno 4 litre.

Na to vprašanje se ne da odgovoriti, bilo bi krivično, je pa dejstvo da vsaj v Evropi slovi italijanski sladoled, čeprav je tudi naš, slovenski, odličen. Večina novomeških lokalov, kjer ne izdelujejo sladoleda sami, ponuja prav italijanskega. Med njimi je Čajarna Krojač, kjer nam je lastnica Jana Murgelj povedala, da italijanski sladoled verjetno slovi zato, ker ga Italijani veliko pojedo (takoj za Novozelandci so) in se tudi bolj potrudijo z izdelavo, pa še občutek za hrano imajo in v hrani uživajo.  ''Me pa prav preseneča, koliko sladoleda pojedo Novomeščani in prav nikogar ne moti, da gre za kaloričen izdelek,'' je med smehom dodala Jana. Morda pa v tem grmu tiči zajec, smo si mislili, saj se prav nobena gospa ni želela slikati s sladoledom. ''Brez skrbi, moje lepe dame, veste, kar prija, ne more škodovati. Če pa ste se malo pregrešile med dopustniško dieto, pa le priznajte, da so grehi pravzaprav zelo prijetna zadeva.''

Jana nam je  še zaupala, da so interno poskusili tudi kombinacijo zelenega čaja in sladoleda (je pač čajarna) in ugotovili, da zadeva sploh ni slaba.

Naj bo dovolj pisanja. Vedeti morate še to, da sanitarna inšpekcija redno nadzoruje kakovost sladoleda in da je bil do zdaj vedno neoporečen. Privoščite si ga torej, pa ne samo danes, saj sladoled vedno prija. Poleti hladi, pomladi in jeseni sladi, pozimi pa vzbuja prijetne spomine na dopustniške dni in mnoge tudi na otroštvo. Saj se spomnite: ''Če boš priden, bomo šli po kopanju na sladoled.'' In  smo šli res, če smo bili res pridni, se pa ne spomnimo več čisto natančno.

Galerija

Arhiv Lokalno.si