Tako je, ko te vežejo trdne korenine in ni pomembno, ali si blizu debla ali samo še tanka vejica na koncu hrasta. Ko je zadnji od prvih dvanajstih vej, otrok po Jožetu in Julijani Hrastar iz Jezera pri Trebnjega, letos 1. januarja odšel med angele, nas je vse zadolžil, naj se imamo radi in naj negujemo drevo.

Ja, stric Vilče, bomo, poleg občasnih druženj in medsebojnih stikov smo še vedno dobrodošli v Jezeru, nadaljujemo pa družinsko tradicijo Jožeta in predvsem Julijane. Vsako leto smo se na njen godovni dan 19. februarja zbirali v Jezeru, se veselili in predvsem peli.

Letos smo se v organizaciji njunih vnukov Nuške in Lojzeta že petič na belo nedeljo srečali v gostišču Galaksija v Trebnjem. Tokrat se nas je od 2. do 4. generacije zbralo 104, v starosti od 6 mesecev do 81 let. Bilo je zelo lepo, toplo, nepozabno in v upanju, da nam se naslednjo belo nedeljo pridružijo še ostali in da bodo družinske karaoke, ki jih je letos zastavil pravnuk David, še obširnejše.

Morda pa bo v takšnem druženju še kdo prepoznal vrednote prijateljstva, ljubezni in pripadnosti svojemu rodu.